Se vam kdaj zazdi, da vam nekaj manjka, da bi si želeli nekaj več v življenju, pa ne veste točno, kaj naj bi to bilo in od kod ta občutek sploh izvira? To je tihi šepet vaše duše, ki hrepeni po nečem, kar se še ni udejanilo. Toda najti lastni smisel in zaživeti življenje, ki nam ga je namenila duša, je za marsikoga težavna naloga. Mnogi se namreč nehote in nevede izgubijo v temnih sugestijah zunanjih namigov, ki znajo biti za ranljivo dušo tako uničujoči. Tudi jaz sem se. Ker živimo v družbi, ki je milo rečeno nagrmadena z mediji in institucijami, ki z agresivnim »namigovanjem«, kaj je dobro in prav za nas (čeprav nimajo pojma o tem, kaj si v resnici želimo, samo delajo se vsevedne, da bi nam prodali svoj izdelek ali prepričanje), se mnogi niti ne sprašujejo, kdo so … kaj jim sporočata telo in duša, ki se mučita v izbruhih ega, uma, strahov in potrošniškega načina razmišljanja. Vprašanje, kako v sožitju in sočutju do naše družbe, ki sicer ves čas po svoje pritiska na nas, poiskati lastna hrepenenja, ki niso pogojena s pričakovanji drugih, je tako povsem na mestu.
Odgovor je v globoki samorefleksiji. V odločitvi za osebnostno rast. V odločitvi za posluh do sebe, do drugih, do drugačnih in do okolja.
Vendar pa osebnostno zrasti ne moremo kar čez noč. Lepo bi bilo, da bi se nekega jutra enostavno prebudili drugačni in prerojeni. Izpolnjeni in srečni. A žal ne gre tako. Premiki se večinoma dogajajo počasi, nekateri pridejo hitreje, drugi počasneje in traja leta in leta, da se z njimi soočimo. Nekateri so bolj intenzivni, drugi manj … Pri vsem skupaj pa gre za proces, ki se ga je treba lotiti s potrpežljivostjo, nežnostjo, ljubeznijo in odločnostjo. Osebnostna rast je vseživljenjska naloga, ki nima končne postaje, kjer izstopiš in si rečeš: da, zdaj sem na cilju. Je pot neskončnega učenja o duhovnih globinah človekove biti in je pot, ki nam pomaga, da zaživimo polno, čuteče, ljubeče in mirno. Je tudi »orodje«, s pomočjo katerega sčasoma uslišimo šepet duše in ji dovolimo, da nam pokaže tok življenja, ki nam ga je namenila.
Ta pot od posameznika zahteva, da umiri svoja um in ego, da prisluhne tudi besedam in prepričanjem, ki egu in umu niso po godu, da se pripravi na spremembe stanja telesa in duha, da presega lastne omejitve uma ter da se sooča in ne podreja strahovom. To je na začetku lahko tudi naporno in izčrpljujoče. Ko se namreč enkrat odpremo in začnemo brskati po lastnih globinah, kjer se je v letih potlačevanja nabralo kdo si ga ve kaj vse, se na plano začne sproščati tudi marsikaj neprijetnega; strahovi, ki se jih morda niti ne zavedamo, panika, jeza, bes, jok, histerija, tesnoba, tiščanje v prsih, zanikanje … in vse to bo, če do tega pride, treba dobesedno predihati. Utišati um in ego, ki bosta pripravila na tisoče izgovorov, zakaj nam je bolje tam, kjer smo, in zakaj spremembe niso dobre za nas. Hkrati pa ozaveščati in predihavati bolečino, ki bo pri premikih in vmes nastajala … jo sprejeti in opazovati …
Meni je duša začela šepetati, ko sem jogo sprejela kot način življenja in ne le kot rekreacijo ter način odpravljanja dnevnega stresa.
Kot vodilo pri osebnostni rasti sem izbrala Iyengar jogo po izjemnem iznajditelju in učitelju B. K. S. Iyengarju, ki je združil fizično in duhovno plat človeka v celoviti pristop k samospoznavanju, prebujanju in izpolnitvi.
Uvrščam se med tiste, katerih pot do udejanjenja je precej trnova. Vsaj tako vse skupaj doživljam. Nekje na poti v ženskost sem izgubila svoje sanje in stik s seboj. A moja duša mi nikdar ni nehala prišepetavati, da sem na enem odcepu že dolgo tega zavila v smer, ki zame enostavno ni prava. Dolgo sem to intuicijo zanikala, s pomočjo po zahodnjaško trdnega uma sem jo tlačila v kovček, ki ga nisem želela odpreti. Dokler nisem pri jogijskih asanah obtičala na točki, ko po utečeni poti potlačevanja in samozanikanja ni šlo več naprej. Takrat sem spoznala, da kolikor dolgo bom zanikala lastno bit, kolikor dolgo se ne bom sprejela in se vzljubila v vsej svoji zmedi, občutljivosti in ranljivosti (ki mimogrede v Zahodnem svetu še vedno simbolizira šibkost), nimam prav nobene možnosti za nadaljnjo rast, pristno srečo in dušni mir.
Odločitve, ki so me v preteklosti oddaljile od mojega bistva, niso bile napake, temveč izkustveni signali, ki sem jih doživela, da sem se zdaj usmerila na pravo pot.
Danes torej z vso ljubeznijo sprejemam odločitve, ki so me vodile do na videz brezizhodnega položaja, a so mi hkrati prinesle tudi veliko neprecenljivega in seveda nujno potrebne izkušnje. Jogi se imam zahvaliti, da me je streznila in me znova povezala z dušo. Včasih pa mi je šepetala drugače; sanjarjenje je bil skorajda način mojega življenja. Kadar sem bila na tleh in sem potrebovala spodbudo, sem sanjarila o vsem mogočem. O stvareh, ki sem jih ljubila. Čeprav je jutro pokazalo drugačen obraz, so bile sanje tiste, ki so mi dale moč in pogum za dejanja. Dokler ne bi enkrat dejansko vstala v dan, ko bi te sanje zaživela. In včasih se je tudi zgodilo. Takrat je bila moja vera v moč sanj zelo intenzivna. V najstništvu in mladosti sem bila namreč zelo povezana s seboj, s svojim bistvom, vendar se tega žal nisem zavedala. Kdo pa je dvajset let nazaj v našem prostoru razglabljal o udejanjanju in iskanju notranjega smisla? Prav mnogi že ne. Ples na kotalkah in v plesnih copatih me je izpolnjeval, počela sem to, ob čemer je moja duša pela od veselja.
Potem sem naenkrat prenehala. Prisilila sem se. Hotela sem sprejeti to, kar sem ponotranjila v procesu socializacije. Želela sem udejaniti misli, ki pravzaprav niso bile moje. Tisto, kar sem slišala od drugih, sem hotela s silo privzeti za svoje. Da je sanjarjenje otročje. Da se s plesom ne da preživeti. Naj odrastem. Naj se prilagodim. Popolnost iz mojih oči v realnem svetu ne obstaja. Svet je krut, boriti se je treba. Ne bodi mehkužna. Zob za zob. Če ne boš ti drugih, bodo oni tebe. Ni vsakomur z rožicami postlano. Ljudje smo živali. Tako pač je. Treba se je sprijazniti … In sem pustila vse. Vse svoje sanje, vse svoje ideje za lastno prihodnost. Zaradi strahu pred vsem. In ker sem mislila, da je tako prav! Da to pomeni odrasti! V resnici sem samo narobe dojemala sanjaški koncept.
Sanje, ki nam jih prišepetava duša, so pot do izpolnitve. Osebne želje, ki izvirajo iz družbenih predpostavk in so vezane na pričakovanja drugih oziroma na to, kar nam sugerira okolje, pa nas od te poti lahko odvračajo.
Nedorasla sanjaška duša živi v nevarnosti, da jo sanje pogubijo, saj le-te pogosto izvirajo iz želje po nečem, kar so nam vcepili v šoli ali doma ali pa smo se naučili iz medijev in od drugih. Da nekaj tako pač mora biti, da je popolno. Ljubezen na primer, ki se mora končati s poroko … Na drugi strani so sanje, ki niso produkt od zunaj vsiljenih vzorcev, ki so dejansko moje lastne … ki so odrasle skupaj z mojo od reprezentacij, diskurzov in ideologij neokuženo dušo. Te sanje so moja esenca! Če jih uspem razpoznati, potem bodo pokazatelj moje poti do izpolnitve. A pozor! To nikakor ne pomeni, da zdaj postanem gluha za vse dražljaje iz družbe in okolja. Da svojeglavo silim k ciljem mimo vsega in vsakogar. Ne. Delovati moram ne samo s posluhom do sebe, ampak tudi z razumevanjem in sprejemanjem drugih, drugače mislečih in drugače živečih.
Iskreno, ne vem, kaj bi se dogajalo z menoj brez zavedanja o pomembnosti samorefleksije in brez joge, ki me je, ko sem bila pripravljena, drzno opomnila na tisto, kar hočem ali nočem, nosim v sebi. Predramila me je iz nekakšne hipnoze životarjenja. Povezala me je z dušo, ki je bila tako tiha, da je skoraj nisem več slišala. Pomagala mi je, da sem sprejela svojo ranljivost. Dovolim si točiti solze, če to potrebujem za nov vdih in novo perspektivo na življenje. Ustavim se, pustim bolečini, da se izvije iz prsi, in se nato pomaknem korak naprej. Ne sramujem se tistega v sebi, kar drugi opisujejo kot mojo šibkost. Pravzaprav se zavedam, da ravno v tej »šibkosti« (to je ranljivosti, močni empatiji in sočutju) počiva vsa moja notranja moč, ki spreminja.
Vam je bil članek všeč?
Če vam je vsebina pomagala ali vas navdihnila, lahko avtorici namenite prostovoljni prispevek in podprete nastajanje novih člankov.
Poklon avtoriciVsa vprašanja, debate, razmišljanja ali zgodbe oziroma izkušnje lahko z mano delite na dva načina:
Ljubezensko-potopisna zgodba zate
Roman Lovilka sanj
Dih inkovske ljubezni. Okus miselne svobode. Dotik neukročene Kenije. Roman Lovilka sanj je zgodba za vse, ki si drznejo sanjati o čisti ljubezni, iskati resnice onkraj potrošništva in raziskovati globine duše.
