1)Strastno, a zapleteno ljubezensko zgodbo z vso visokoletečo fuzijo čustev, ki ji pripadajo. In konec, ki vas utegne presenetiti.

2)Žive, resnične potopisne prvine iz Kenije, Edinburga, Londona in Barcelone. Spoznavanje tujih kultur in njihovih prebivalcev.

3)Raziskovanje globine človekove duše. Spoznavanje »omejitev« uma in ega, ki se šibita pod težo zahodnjaškega načina pojmovanja življenja.

4)Iskanje odgovorov na vprašanja, ki si jih vsi zastavljamo: kdo smo, kam gremo, kam z vsemi čustvi in kako se lahko udejanimo.

5)Odpira pa tudi širša družbena vprašanja, kot so globalizacija, neokolonializem, stereotipi ter reprezentacije resničnosti. 

Leta 2007 sem diplomirala na Fakulteti za družbene vede. Po izobrazbi sem novinarka, a sem krenila po drugi poti, zaposlila sem se kot vodja trženja v družinskem podjetju. Ljubezen do pisanja, ki noče usahniti, pa piše vzporedno zgodbo. Uživam v raziskovanju družboslovnih področij (socioloških, komunikoloških, kulturoloških in psiholoških). Še bolj ljubim potovanja, nove izzive, spoznavanje tujih kultur, učenje … Da, učenje, kakršno koli, tisto, ki me priklene za knjige, ali tisto bolj vseživljenjsko, ki ga črpam iz neverjetne raznolikosti človeštva, narave, vesolja.

Večji del otroštva sem preživela na kotalkah. Do 18. leta sem trenirala umetnostno kotalkanje, ki mi je ob podpori čudovitih staršev omogočilo številna potovanja po Evropi in svetu. S trdim delom in predanostjo sem sedemkrat postala državna prvakinja. Kasneje sem se ukvarjala tudi s show skupinskim plesom. Danes si med drugim urnik zapolnjujem z obiskovanjem Iyengar joge. Vadbe so moj most čez vsakodnevne izzive in stresne situacije, joga kot način življenja pa je moje vodilo k osebnostni rasti.

Če se moram opisati, bi rekla, da sem borka. Ne predam se zlahka. Iščem rešitve v še tako zapletenih situacijah. Ko padem, se poberem in odprem za nove poti. Iščem najrazličnejše motive, ki mi vlivajo voljo in moč za dejanja, za spremembe. Znam biti realistična. Znam pa tudi sanjati …

Spisala sem zgodbo, ki mi jo je prišepnila duša. Kot otrok sem bila umetnostna kotalkarica in plesalka, potovala sem in spoznavala svet. Bila sem srečna. Potem sem se odločila odrasti. Ker sem menila, da odrasti pomeni pozabiti na sanje, če se zdijo neracionalne in nedosegljive, sem jih opustila in zaživela »normalno«. Vsakodnevno garanje za hišo, avto, kariero … popolno odrekanje sebi … A bolj ko sem bila priklenjena na eno in isto stresno rutino, bolj se je v meni razraščalo hrepenenje po nečem drugačnem. Zatočišče sem našla v pisanju. Ko sem na papir prelivala svoje izkušnje, razmišljanja, spomine in že dolgo pozabljene občutke ljubezni, zaljubljenosti, strahu, negotovosti in bolečine, sem v vsakem trenutku odkrivala tudi sebe.

Kdo sem? Kam me vodi življenje? Kaj je moj namen? Vse bolj se zavedam, kako pomembna so ta vprašanja za posameznika. Ko si izgubljen in na tleh, so odgovori vse prej kot preprosti. Ko sem bila sama najbolj izgubljena, sem potrebovala nekaj, da me je predramilo. Pisanje je name učinkovalo kot terapija.

Dekle na poti v surovo odraslost, ki  ne ve, kaj vse jo čaka, ker ji je bilo v otroštvu tako zelo lepo. Ljubezen se ji je izmaknila, resnice tudi. Roman jo slika v iskanju čiste ljubezni in notranjega jaza. Po dveh romancah se izgubi v tretji, najbolj nenavadni in njenemu umu nezamisljivi – z moškim južnoameriškega rodu, ki si vsakdanji kruh služi v Londonu z uličnimi nastopi. Spoznala sta se v Edinburgu. On je v trenutku v njej prepoznal sorodno dušo. A njuna romanca je vse prej kot običajna. Ta poulični umetnik je porušil vse opeke obzidja, za katerim je odraščala. Občutek, da jo v družbi nekaj utesnjuje, je postal nezajezljiv, pognal jo je v odkrivanje drugačnih načinov razmišljanja. Približala pa se jim je v Keniji, kjer je med drugim spoznavala tudi dvoličnost zahodnih vrednot, ki se šibijo pod prevlado moči in denarja.

S knjigo želim med ljudi na neprisiljen in predvsem sproščujoč način deliti zavedanje o pomembnosti samorefleksije, osebnostne rasti ter in predvsem sprejemanja drugačnosti. Če želimo svet spreminjati na bolje, moramo osebnostno rasti in se zavedati, da naše osebne in družbene resnice ne morejo veljati za vse. Da je treba prisluhniti tudi drugim, ki stvari vidijo drugače. Čeprav njihove resnice ne moremo sprejeti za svojo, pa jo lahko spoštujemo in upoštevamo, brez da jo omalovažujemo, spodbijamo za vsako ceno ali celo zaničujemo.

V knjigi iščem tudi odgovor na vprašanje, kaj je prava, neponarejena ljubezen med dvema osebama. Odkrivam, da je tako unikatna in raznolika, da jo je nemogoče spraviti v definicijo in da je ne bi smeli vedno predalčkati na osnovi določenih družbenih norm in vrednot. Prava, čista ljubezen med dvema odraslima lahko obstaja tudi izven celice družine in ne ustreza vedno predstavam, ki smo jih ponotranjili v toku odraščanja.

Spominjam se, da sem sama kot najstnica in študentka svoje udejanjenje iskala zunaj sebe, in sicer v ljubezni do moškega. Z gospodom pravim naj bi živela srečno, polno življenje. Ampak v vsaki zvezi je bilo nekaj narobe, nekaj je manjkalo. Ko je začetna zaljubljenost minila, sem v sebi začutila strahotno praznino in se umaknila. To pa zato, ker nisem vedela, da bom brezpogojno sposobna ljubiti šele, ko bom prisluhnila sebi, ko se bom nehala zanikati, ko se bom soočila s svojimi strahovi in se podala na negotovo pot raziskovanja. 

Roman je odraz duše, ki se je pretvorila v nekaj oprijemljivega in zdaj tava od enega bralca do drugega ter upa, da ga bo pobožala ali zacelila tam, kjer najbolj boli.

V vrtincu ljubezenske zgodbe najdete Perujca Illana, ki je bil del moje življenjske zgodbe. Najbrž je on tisti, ki se mu moram zahvaliti, da sem na življenje začela gledati bolj široko. Odpiral mi je poglede na ljubezen in na življenje, kakršnih prej nisem poznala. Zato moji prsti niso romanticirali v vsem nam poznanem smislu (tako kot ljubezni med moškim in žensko doživljamo v risankah, pravljicah in filmih).

Poskusila sem na realističen način prikazati ljubezen v vsej njeni polnosti, raznolikosti in neomejenosti.

»Ko je umaknila pogled z veličastne viktorijansko-baročne kreacije, ji je med lasmi z vetrom zaplapolala magična melodija … Kot iz drugega sveta, duhovna, nadnaravna, čista … Ni mogla biti del mestnega vrveža, a vendar, prihajala je od blizu, kot čarovnija jo je potegnila k sebi. In bolj ko se ji je bližala, bolj jo je navdajala z občutkom, da je nekje drugje … med oblaki. Bil je inkovski napev. Ustvarjali so ga spretni prsti treh Indijancev. Obstala je tam na pločniku kot vkopana, zaprla oči in plula na valovih mirnih not. Za hipec vesoljnega časa je pozabila nase. Pustila si je biti majhen, nepomemben del vesolja. Pozabila je celo na gručo ljudi okoli sebe, ki so se predajali pomirjujočim zvokom klaviatur, piščali in bobnov. Ti so se prepletali v sozvočju, ki je človeka znalo posrkati vase in ga ujeti v žepek duhovne svobode.  

Šele ko se je naužila glasbe, si je podrobneje ogledala izvajalce. Dva sta bila starejša in nižje rasti, tretji je bil višji in mlajši. Starejša so krasili močni, dolgi črni lasje, skrbno spleteni v kite, mlajši pa je imel lase pristrižene v irokezo. Konice so bile pobarvane rjavo, točno v odtenek barve njegove oprave. Pomaknila je oči navzdol, da bi si ga bolje ogledala, a dlje od obraza ni prišla, saj sta se njuna pogleda srečala. Ko je opazila, da zre naravnost v njene oči, je pogled hitro umaknila. Ustrašila se je, da ji bo prišel ponujat cedejko, ki je ni imela namena kupiti. A ni se zganil. Ko ga je iz radovednosti še enkrat previdno ošinila z očmi, je še kar nepremično strmel vanjo. Postala je vročična, a nerazložljiva sila jo je prisilila, da se mu je nasmehnila. Nasmeh ji je prijazno vrnil. Bil je zelo čeden. Njegove temnorjave oči so izžarevale duševni mir, prepleten z iskrico igrivosti, mladosti in lahkotnosti. Njegova zlatorjava polt je bila nežna in gladka. Vrat mu je krasila štirislojna ogrlica iz bambusovine, ki se je lepo prilegala skrbno izrezanemu oblačilu iz živalske kože. Na prsih mu je slonela natančno izvezena volovska glava, živooranžna tkanina pa se je zaključevala z živahno plapolajočimi resicami. Na desni roki mu je počivala zapestnica, ki je bila na pogled enaka ogrlici. Prav vse na njem je bilo skladno in spokojno. Celo njegove žametne rjave hlače in čevlji v enaki barvi so se prilegali. Naenkrat se je začel previdno pomikati proti njej. Srce ji je poskočilo. Nekoliko obotavljajoče ji je pod nos pomolil zgoščenko. Odkimala je in se razočarano nasmehnila. Ko je že naredil korak naprej, si je premislil in stopil nazaj. Ni se predstavil in ni je povprašal po imenu, le zašepetal je v španski angleščini. »Tvoje oči … vau, neverjetno! Dobra oseba si. Angel.«