Maitim

Menu

Roman Lovilka sanj

Dih inkovske ljubezni. Okus miselne svobode. Dotik neukročene Kenije.

POTOPI SE V SANJE, KUPI ZDAJ

Zgodba za tvojo dušo pisateljice Alenke Ivančič

Ljubezensko-potopisni roman

Roman Lovilka sanj je zgodba za vse, ki si drznejo sanjati o čisti ljubezni, iskati resnice onkraj potrošništva in raziskovati globine duše. Protagonistka Kiana po dveh spodletelih romancah, ki jo pahneta na rob, v Edinburgu spozna Illana, pouličnega umetnika južnoameriškega rodu, ki v njej takoj prepozna sorodno dušo. A njuna vez je vse prej kot običajna. Medtem ko Illan ruši opeke obzidja, za katerim je odraščala, jo zmedenost in utesnjenost poženeta v odkrivanje drugačnih načinov razmišljanja. Približa se jim v Keniji, kjer s tal pobira črepinje negotovega srca.

»Ko je umaknila pogled z veličastne viktorijansko-baročne kreacije, ji je med lasmi z vetrom zaplapolala magična melodija … Kot iz drugega sveta, duhovna, nadnaravna, čista … Ni mogla biti del mestnega vrveža, a vendar, prihajala je od blizu, kot čarovnija jo je potegnila k sebi.«

KUPI KNJIGO ZDAJ
knjiga-lovilka-sanj-ljubezensko-potopisni-roman-83

Zgodba za tvojo dušo

Ljubezensko-potopisni roman

Roman Lovilka sanj je zgodba za vse, ki si drznejo sanjati o čisti ljubezni, iskati resnice onkraj potrošništva in raziskovati globine duše. Protagonistka Kiana po dveh spodletelih romancah, ki jo pahneta na rob, v Edinburgu spozna Illana, pouličnega umetnika južnoameriškega rodu, ki v njej takoj prepozna sorodno dušo. A njuna vez je vse prej kot običajna. Medtem ko Illan ruši opeke obzidja, za katerim je odraščala, jo zmedenost in utesnjenost poženeta v odkrivanje drugačnih načinov razmišljanja. Približa se jim v Keniji, kjer s tal pobira črepinje negotovega srca.

»Ko je umaknila pogled z veličastne viktorijansko-baročne kreacije, ji je med lasmi z vetrom zaplapolala magična melodija … Kot iz drugega sveta, duhovna, nadnaravna, čista … Ni mogla biti del mestnega vrveža, a vendar, prihajala je od blizu, kot čarovnija jo je potegnila k sebi.«

KUPI KNJIGO ZDAJ
knjiga-lovilka-sanj-ljubezensko-potopisni-roman-83

“V burno ljubezensko zgodbo sem prelila najgloblja čustva in vpela družboslovne prvine, ki bralca na neprisiljen način opomnijo, da na dogodke in stanja ne more vedno gledati črno-belo. Obenem sem odkrivala že dolgo pozabljene občutke zaljubljenosti, strahu, negotovosti in bolečine ter v vsakem trenutku odkrivala nove plasti sebe.”

Alenka Ivančič, avtorica romana Lovilka sanj

Vabljeni k poslušanju delčka predstavitve romana Lovilka sanj v organizaciji KUD Franc Kotar Trzin, ki govori o moških, predstavljenih v knjigi. Dogodek je povezovala in moderirala Saša Hudnik. Za glasbeno povezovanje na klavirju pa je poskrbel Andraž Kržič.

Štirje moški. Štiri izkušnje in ...

Dih inkovske ljubezni

V vrtincu ljubezenske zgodbe najdete Perujca Illana. Zaradi njega Kiana na življenje začne gledati bolj široko. Odpira ji poglede na ljubezen in na življenje, kakršnih prej ni poznala. Zato ljubezen v knjigi ni romanticirana v vsem nam poznanem smislu (ljubezen med moškim in žensko, kakršno doživljamo v pravljicah in filmih). Knjiga poskuša na realističen način prikazati ljubezen v vsej njeni polnosti, raznolikosti in neomejenosti. Pokazati, kako se sorodni duši prepoznata in začutita, čeprav jima življenjske okoliščine, um in strahovi ne dovoljujejo, da bi se v vsej polnosti dotaknili druga druge … predali druga drugi.

Lovilka sanj išče odgovor na vprašanje, kaj je prava, neponarejena ljubezen med dvema osebama. Odkriva, da je tako unikatna in raznolika, da jo je nemogoče spraviti v definicijo in da je ne bi smeli vedno predalčkati na osnovi določenih družbenih norm in vrednot. Prava, čista ljubezen med dvema odraslima lahko obstaja tudi izven celice družine in ne ustreza vedno predstavam, ki smo jih ponotranjili v toku odraščanja.

Štirje moški. Štiri izkušnje in ...

Dih inkovske ljubezni

V vrtincu ljubezenske zgodbe najdete Perujca Illana. Zaradi njega Kiana na življenje začne gledati bolj široko. Odpira ji poglede na ljubezen in na življenje, kakršnih prej ni poznala. Zato ljubezen v knjigi ni romanticirana v vsem nam poznanem smislu (ljubezen med moškim in žensko, kakršno doživljamo v pravljicah in filmih). Knjiga poskuša na realističen način prikazati ljubezen v vsej njeni polnosti, raznolikosti in neomejenosti. Pokazati, kako se sorodni duši prepoznata in začutita, čeprav jima življenjske okoliščine, um in strahovi ne dovoljujejo, da bi se v vsej polnosti dotaknili druga druge … predali druga drugi.

Lovilka sanj išče odgovor na vprašanje, kaj je prava, neponarejena ljubezen med dvema osebama. Odkriva, da je tako unikatna in raznolika, da jo je nemogoče spraviti v definicijo in da je ne bi smeli vedno predalčkati na osnovi določenih družbenih norm in vrednot. Prava, čista ljubezen med dvema odraslima lahko obstaja tudi izven celice družine in ne ustreza vedno predstavam, ki smo jih ponotranjili v toku odraščanja.

KUPI KNJIGO ZDAJ

Vabljeni k poslušanju delčka predstavitve romana Lovilka sanj v organizaciji KUD Franc Kotar Trzin, ki govori o moških, predstavljenih v knjigi. Dogodek je povezovala in moderirala Saša Hudnik. Za glasbeno povezovanje na klavirju pa je poskrbel Andraž Kržič.

“Kar nisem se mogla odtrgati od prebiranja. Avtorica se me je z vsebino dotaknila do te mere, da me je spodbudila k globljemu razmišljanju o sebi, o življenju, o ljubezni. Knjigo sem brala neverjetno hitro, saj so dogodki naslikani z lahkotno, a genialno slikovitostjo in natančnostjo. Opisi so me potisnili na tobogan čustev, okuse hrane in izkustva dežel sem doživljala z enako intenzivnostjo kot protagonistka. Znašla sem se v drugi dimenziji. Knjigo priporočam vsakomur, ki išče pot do svoje izpolnitve in uresničitve sanj v tem norem 21. stoletju. V knjigi boste ženske zagotovo našle odgovore na vprašanja, kot so: zakaj tako močno čutim? Zakaj je narobe, da tako močno čutim? Zakaj v tej družbi ne smem biti takšna kot sem? Ali moški mojih sanj sploh obstaja? Sem naivna, ker še vedno verjamem v pravo ljubezen in si le-te neizmerno želim?”

Eva Černe Avbelj, glasbenica, operna pevka

Resnične potopisne prvine

Dotik neukročene Kenije

V svojem diplomskem delu sem natančno preučevala stereotipe o Afriki, zato sem se po oddani diplomski nalogi odločila to celino izkusiti na lastni koži. Obiskala sem Kenijo, ki jo v knjigi tudi slikovito in natančno opisujem.

Ključno spoznanje diplomskega dela in popotovanja z nahrbtnikom po Keniji je bilo, da moj um deluje v okviru zahodnjaškega načina videnja življenja in da zunaj njega obstajajo tudi druge, drugačne resnice, ki mojim nasprotujejo, a to še ne pomeni, da niso za nekoga resnične. Te resnice niso ne boljše ne slabše od mojih, zato jih moram spoštovati.

Res je zanimivo, da so se mi prav v Afriki, kjer je borba s strahom in stereotipnimi razmišljanji res izrazita, odpirali pogledi na življenje, ki si jih prej nisem znala niti zamisliti. Ko sem si dovolila odpreti se za drugačne možnosti, za lepoto drugačnega, sem razumela, da so stereotipi samo zelo omejena pomoč pri dojemanju ljudi, stanj in dogajanj, in ne resnica o njih. Samo okvirji, znotraj katerih deluje moj um, a jih lahko, tako kot jih je osvojil, tudi preseže. S pomočjo srca, ki se nikoli ne boji izzivov in drugačnosti.

KUPI KNJIGO ZDAJ
V masajski vasi
roman-lovilka-sanj-potopis-kenija-z-nahrbtnikom-230

Resnične potopisne prvine

Dotik neukročene Kenije

V svojem diplomskem delu sem natančno preučevala stereotipe o Afriki, zato sem se po oddani diplomski nalogi odločila to celino izkusiti na lastni koži. Obiskala sem Kenijo, ki jo v knjigi tudi slikovito in natančno opisujem.

Ključno spoznanje diplomskega dela in popotovanja z nahrbtnikom po Keniji je bilo, da moj um deluje v okviru zahodnjaškega načina videnja življenja in da zunaj njega obstajajo tudi druge, drugačne resnice, ki mojim nasprotujejo, a to še ne pomeni, da niso za nekoga resnične. Te resnice niso ne boljše ne slabše od mojih, zato jih moram spoštovati.

Res je zanimivo, da so se mi prav v Afriki, kjer je borba s strahom in stereotipnimi razmišljanji res izrazita, odpirali pogledi na življenje, ki si jih prej nisem znala niti zamisliti. Ko sem si dovolila odpreti se za drugačne možnosti, za lepoto drugačnega, sem razumela, da so stereotipi samo zelo omejena pomoč pri dojemanju ljudi, stanj in dogajanj, in ne resnica o njih. Samo okvirji, znotraj katerih deluje moj um, a jih lahko, tako kot jih je osvojil, tudi preseže. S pomočjo srca, ki se nikoli ne boji izzivov in drugačnosti.

KUPI KNJIGO ZDAJ
roman-lovilka-sanj-potopis-kenija-z-nahrbtnikom-230

»Izjemna knjiga! Zgodba, ki me je popeljala v tuje dežele, v spomine na tiste prve iskrene ljubezni, v razmišljanje o stereotipih in negativnih posledicah, ki jih prinašajo … In ne nazadnje zgodba, ki me mnogokrat spremlja tudi zdaj, ko sem knjigo že zaprla. Avtorica je mojstrsko vpletla različna področja v zgodbo, ki te povleče in ne izpusti, dokler ne zajameš njenega konca, ki te iznenada preseneti še v pogledu na ljubezen, kakršno smo vsi nekoč izkusili. Priznam, da se mi je na koncu utrnila solzica. Ne solzica sreče in ne žalosti, temveč solzica ganjenosti ob vsej globini, do katere knjiga seže.«

Petra Škarja, pisateljica in založnica

knjiga-lovilka-sanj-ljubezensko-potopisni-roman-86
KUPI KNJIGO ZDAJ

O družbenih tematikah, ki se dotikaj vseh nas ...

Okus miselne svobode

V romanu  se razmišljujoče dotaknem tudi tem, ki so bile zame izhodiščna točka za vsa nadaljnja razmišljanja o življenju, o osebnostni rasti, o omejitvah zahodnjaškega načina mišljenja … Prepletla sem jih v pestro dogajanje po prostrani Keniji, kjer sem odkrivala vedno nove poglede na družbe in družbene procese ter se jih učila sprejemati.

Tako med drugim razglabljam o bolj konkretnih družbenih vprašanjih, kot so reprezentacije, ideologije, diskurzi, stereotipi, kolonializem, globalizacija … To so teme, ki gredo v naših življenjih nekako mimo, čeprav so izjemno pomembne za razumevanje tega, kako deluje naša družba in kako znotraj te družbe delujemo mi kot posamezniki.

Gre predvsem za razglabljanje o vprašanjih:

  1. na kakšne načine so nam predstavljene določene družbene resnice, ki to pravzaprav niso, (kako nam jih predstavljajo mediji, politiki, elite in druge institucije, na primer šola, in
  2. kako vse skupaj vpliva na naša dojemanja ljudi in okolja.

Kako na vse gledamo samo z vidika razvojne teorije, potrošništva in globalizacije, kot da je to nekaj edino pravilnega in samoumevnega.

O družbenih tematikah, ki se dotikaj vseh nas ...

Okus miselne svobode

V romanu  se razmišljujoče dotaknem tudi tem, ki so bile zame izhodiščna točka za vsa nadaljnja razmišljanja o življenju, o osebnostni rasti, o omejitvah zahodnjaškega načina mišljenja … Prepletla sem jih v pestro dogajanje po prostrani Keniji, kjer sem odkrivala vedno nove poglede na družbe in družbene procese ter se jih učila sprejemati.

Tako med drugim razglabljam o bolj konkretnih družbenih vprašanjih, kot so reprezentacije, ideologije, diskurzi, stereotipi, kolonializem, globalizacija … To so teme, ki gredo v naših življenjih nekako mimo, čeprav so izjemno pomembne za razumevanje tega, kako deluje naša družba in kako znotraj te družbe delujemo mi kot posamezniki.

Gre predvsem za razglabljanje o vprašanjih:

  1. na kakšne načine so nam predstavljene določene družbene resnice, ki to pravzaprav niso, (kako nam jih predstavljajo mediji, politiki, elite in druge institucije, na primer šola, in
  2. kako vse skupaj vpliva na naša dojemanja ljudi in okolja.

Kako na vse gledamo samo z vidika razvojne teorije, potrošništva in globalizacije, kot da je to nekaj edino pravilnega in samoumevnega.

KUPI KNJIGO ZDAJ
knjiga-lovilka-sanj-ljubezensko-potopisni-roman-86

“Spet lepo doživetje s knjigo! Lovilka sanj. Kupila sem jo že več kot leto dni nazaj, a nekako ni ‘prišla na vrsto’. Knjigi po navadi prepustim, da me ‘pokliče’ in jo vzamem v roke, ko je ravno pravi čas, da jaz pogledam vanjo, ona pa vame. In tako tudi tokrat. Zgodba je na prvi pogled popotniška, a se ves čas vrti okrog ljubezni, vseh njenih globljih odtenkov in občutij. Kar ji daje še dodatno razsežnost, so tehtni razmisleki o našem zahodnjaškem dojemanju Afrike, s katerimi se tudi sama strinjam. Je tako večplastna in čutna pripoved, z izredno slikovitimi opisi, da zlahka padeš v dogajanje na več koncih sveta, zato je niti ne bom poskušala opisovati, ker ji bom naredila krivico. Očitno sem jo morala prebrati prav to poletje, saj mi je ob zadnjem stavku spolzela po licu solza, kar se mi že lep čas ni zgodilo. Čestitke, Alenka, za odlično knjigo in hvala za vse črke, ki so ‘srce, občutja in dihanje’, kot pišeš v uvodu. Meni so bili to ‘čudoviti vzorci črk’ …”

Nives Mahne Čehovin, prevajalka

Kaj vse boste ob prebiranju romana Lovilka sanj (po)doživljali?

  • Strastno, a zapleteno ljubezensko zgodbo z vso visokoletečo fuzijo čustev, ki ji pripadajo. In konec, ki vas utegne presenetiti.
  • Žive, resnične potopisne prvine iz Kenije, Edinburga, Londona in Barcelone. Spoznavanje tujih kultur in njihovih prebivalcev.
  • Raziskovali boste globine človekove duše.
  • Spoznavali »omejitev« uma in ega, ki se šibita pod težo zahodnjaškega načina pojmovanja življenja.
  • Iskali odgovore na vprašanja, ki si jih vsi zastavljamo: kdo smo, kam gremo, kam z vsemi čustvi in kako se lahko udejanimo? Roman odpira širša družbena vprašanja, kot so globalizacija, neokolonializem, stereotipi ter reprezentacije resničnosti.

Leta 2007 sem diplomirala na Fakulteti za družbene vede. Po izobrazbi sem novinarka, a sem krenila po drugi poti, zaposlila sem se kot vodja trženja v družinskem podjetju, kjer se, v sodelovanju s podjetjem NAVDIH.NET, ukvarjam z izdelovanjem spletnih strani v okolju WordPress. Ljubezen do pisanja, ki noče usahniti, pa piše vzporedno zgodbo. Uživam v raziskovanju družboslovnih področij (socioloških, komunikoloških, kulturoloških in psiholoških). Še bolj ljubim potovanja, nove izzive, spoznavanje tujih kultur, učenje … Da, učenje, kakršno koli, tisto, ki me priklene za knjige, ali tisto bolj vseživljenjsko, ki ga črpam iz neverjetne raznolikosti človeštva, narave, vesolja.

Večji del otroštva sem preživela na kotalkah. Do 18. leta sem trenirala umetnostno kotalkanje, ki mi je ob podpori čudovitih staršev omogočilo številna potovanja po Evropi in svetu. S trdim delom in predanostjo sem sedemkrat postala državna prvakinja. Kasneje sem se ukvarjala tudi s show skupinskim plesom. Danes si med drugim urnik zapolnjujem z obiskovanjem Iyengar joge. Vadbe so moj most čez vsakodnevne izzive in stresne situacije, joga kot način življenja pa je moje vodilo k osebnostni rasti.

Od leta 2019 kot licencirana trenerka umetnostnega kotalkanja z največjim veseljem prvine na štirih koleščkih poučujem nadobudne športnice v Kotalkarskem klubu Pirueta Domžale, kjer dosegamo odlične uvrstitve tako na slovenskih kot mednarodnih tekmovanjih.

Če se moram opisati, bi rekla, da sem borka. Ne predam se zlahka. Iščem rešitve v še tako zapletenih situacijah. Ko padem, se poberem in odprem za nove poti. Iščem najrazličnejše motive, ki mi vlivajo voljo in moč za dejanja, za spremembe. Znam biti realistična. Znam pa tudi sanjati …

Spisala sem zgodbo, ki mi jo je prišepnila duša. Kot otrok sem bila umetnostna kotalkarica in plesalka, potovala sem in spoznavala svet. Bila sem srečna. Potem sem se odločila odrasti. Ker sem menila, da odrasti pomeni pozabiti na sanje, če se zdijo neracionalne in nedosegljive, sem jih opustila in zaživela »normalno«. Vsakodnevno garanje za hišo, avto, kariero … popolno odrekanje sebi … A bolj ko sem bila priklenjena na eno in isto stresno rutino, bolj se je v meni razraščalo hrepenenje po nečem drugačnem. Zatočišče sem našla v pisanju. Ko sem na papir prelivala svoje izkušnje, razmišljanja, spomine in že dolgo pozabljene občutke ljubezni, zaljubljenosti, strahu, negotovosti in bolečine, sem v vsakem trenutku odkrivala tudi sebe.

Kdo sem? Kam me vodi življenje? Kaj je moj namen? Vse bolj se zavedam, kako pomembna so ta vprašanja za posameznika. Ko si izgubljen in na tleh, so odgovori vse prej kot preprosti. Ko sem bila sama najbolj izgubljena, sem potrebovala nekaj, da me je predramilo. Pisanje je name učinkovalo kot terapija.

Dekle na poti v surovo odraslost, ki  ne ve, kaj vse jo čaka, ker ji je bilo v otroštvu, v njenem popolnem in varnem mehurčku, tako zelo lepo. Ljubezen se ji je izmaknila, resnice tudi. Roman jo slika v iskanju čiste ljubezni in notranjega jaza. Po dveh romancah se izgubi v tretji, najbolj nenavadni in njenemu umu nezamisljivi – z moškim južnoameriškega rodu, ki si vsakdanji kruh služi v Londonu z uličnimi nastopi. Spoznala sta se v Edinburgu. On je v trenutku v njej prepoznal sorodno dušo. A njuna romanca je vse prej kot običajna. Ta poulični umetnik je porušil vse opeke obzidja, za katerim je odraščala. Občutek, da jo v družbi nekaj utesnjuje, je postal ne zajezljiv, pognal jo je v odkrivanje drugačnih načinov razmišljanja. Približala pa se jim je v Keniji, kjer je med drugim spoznavala tudi dvoličnost zahodnih vrednot, ki se šibijo pod prevlado moči in denarja.

S knjigo želim med ljudi na neprisiljen in predvsem sproščujoč način deliti zavedanje o pomembnosti samorefleksije, osebnostne rasti ter in predvsem sprejemanja drugačnosti. Če želimo svet spreminjati na bolje, moramo osebnostno rasti in se zavedati, da naše osebne in družbene resnice ne morejo veljati za vse. Da je treba prisluhniti tudi drugim, ki stvari vidijo drugače. Čeprav njihove resnice ne moremo sprejeti za svojo, pa jo lahko spoštujemo in upoštevamo, brez da jo omalovažujemo, spodbijamo za vsako ceno ali celo zaničujemo.

V knjigi iščem tudi odgovor na vprašanje, kaj je prava, neponarejena ljubezen med dvema osebama. Odkrivam, da je tako unikatna in raznolika, da jo je nemogoče spraviti v definicijo in da je ne bi smeli vedno predalčkati na osnovi določenih družbenih norm in vrednot. Prava, čista ljubezen med dvema odraslima lahko obstaja tudi izven celice družine in ne ustreza vedno predstavam, ki smo jih ponotranjili v toku odraščanja.

Spominjam se, da sem sama kot najstnica in študentka svoje udejanjenje iskala zunaj sebe, in sicer v ljubezni do moškega. Z gospodom pravim naj bi živela srečno, polno življenje. Ampak v vsaki zvezi je bilo nekaj narobe, nekaj je manjkalo. Ko je začetna zaljubljenost minila, sem v sebi začutila strahotno praznino in se umaknila. To pa zato, ker nisem vedela, da bom brezpogojno sposobna ljubiti šele, ko bom prisluhnila sebi, ko se bom nehala zanikati, ko se bom soočila s svojimi strahovi in se podala na negotovo pot raziskovanja.

Roman je odraz duše, ki se je pretvorila v nekaj oprijemljivega in zdaj tava od enega bralca do drugega ter upa, da ga bo pobožala ali zacelila tam, kjer najbolj boli.

V vrtincu ljubezenske zgodbe najdete Perujca Illana, ki je bil del moje življenjske zgodbe. Najbrž je on tisti, ki se mu moram zahvaliti, da sem na življenje začela gledati bolj široko. Odpiral mi je poglede na ljubezen in na življenje, kakršnih prej nisem poznala. Zato moji prsti niso romanticirali v vsem nam poznanem smislu (tako kot ljubezen med moškim in žensko doživljamo v risankah, pravljicah in filmih).

Poskusila sem na realističen način prikazati ljubezen v vsej njeni polnosti, raznolikosti in neomejenosti.

Kaj vse boste ob prebiranju romana Lovilka sanj (po)doživljali?

  • Strastno, a zapleteno ljubezensko zgodbo z vso visokoletečo fuzijo čustev, ki ji pripadajo. In konec, ki vas utegne presenetiti.
  • Žive, resnične potopisne prvine iz Kenije, Edinburga, Londona in Barcelone. Spoznavanje tujih kultur in njihovih prebivalcev.
  • Raziskovali boste globine človekove duše.
  • Spoznavali »omejitev« uma in ega, ki se šibita pod težo zahodnjaškega načina pojmovanja življenja.
  • Iskali odgovore na vprašanja, ki si jih vsi zastavljamo: kdo smo, kam gremo, kam z vsemi čustvi in kako se lahko udejanimo? Roman odpira širša družbena vprašanja, kot so globalizacija, neokolonializem, stereotipi ter reprezentacije resničnosti.

Leta 2007 sem diplomirala na Fakulteti za družbene vede. Po izobrazbi sem novinarka, a sem krenila po drugi poti, zaposlila sem se kot vodja trženja v družinskem podjetju, kjer se, v sodelovanju s podjetjem NAVDIH.NET, ukvarjam z izdelovanjem spletnih strani v okolju WordPress. Ljubezen do pisanja, ki noče usahniti, pa piše vzporedno zgodbo. Uživam v raziskovanju družboslovnih področij (socioloških, komunikoloških, kulturoloških in psiholoških). Še bolj ljubim potovanja, nove izzive, spoznavanje tujih kultur, učenje … Da, učenje, kakršno koli, tisto, ki me priklene za knjige, ali tisto bolj vseživljenjsko, ki ga črpam iz neverjetne raznolikosti človeštva, narave, vesolja.

Večji del otroštva sem preživela na kotalkah. Do 18. leta sem trenirala umetnostno kotalkanje, ki mi je ob podpori čudovitih staršev omogočilo številna potovanja po Evropi in svetu. S trdim delom in predanostjo sem sedemkrat postala državna prvakinja. Kasneje sem se ukvarjala tudi s show skupinskim plesom. Danes si med drugim urnik zapolnjujem z obiskovanjem Iyengar joge. Vadbe so moj most čez vsakodnevne izzive in stresne situacije, joga kot način življenja pa je moje vodilo k osebnostni rasti.

Od leta 2019 kot licencirana trenerka umetnostnega kotalkanja z največjim veseljem prvine na štirih koleščkih poučujem nadobudne športnice v Kotalkarskem klubu Pirueta Domžale, kjer dosegamo odlične uvrstitve tako na slovenskih kot mednarodnih tekmovanjih.

Če se moram opisati, bi rekla, da sem borka. Ne predam se zlahka. Iščem rešitve v še tako zapletenih situacijah. Ko padem, se poberem in odprem za nove poti. Iščem najrazličnejše motive, ki mi vlivajo voljo in moč za dejanja, za spremembe. Znam biti realistična. Znam pa tudi sanjati …

Spisala sem zgodbo, ki mi jo je prišepnila duša. Kot otrok sem bila umetnostna kotalkarica in plesalka, potovala sem in spoznavala svet. Bila sem srečna. Potem sem se odločila odrasti. Ker sem menila, da odrasti pomeni pozabiti na sanje, če se zdijo neracionalne in nedosegljive, sem jih opustila in zaživela »normalno«. Vsakodnevno garanje za hišo, avto, kariero … popolno odrekanje sebi … A bolj ko sem bila priklenjena na eno in isto stresno rutino, bolj se je v meni razraščalo hrepenenje po nečem drugačnem. Zatočišče sem našla v pisanju. Ko sem na papir prelivala svoje izkušnje, razmišljanja, spomine in že dolgo pozabljene občutke ljubezni, zaljubljenosti, strahu, negotovosti in bolečine, sem v vsakem trenutku odkrivala tudi sebe.

Kdo sem? Kam me vodi življenje? Kaj je moj namen? Vse bolj se zavedam, kako pomembna so ta vprašanja za posameznika. Ko si izgubljen in na tleh, so odgovori vse prej kot preprosti. Ko sem bila sama najbolj izgubljena, sem potrebovala nekaj, da me je predramilo. Pisanje je name učinkovalo kot terapija.

Dekle na poti v surovo odraslost, ki  ne ve, kaj vse jo čaka, ker ji je bilo v otroštvu, v njenem popolnem in varnem mehurčku, tako zelo lepo. Ljubezen se ji je izmaknila, resnice tudi. Roman jo slika v iskanju čiste ljubezni in notranjega jaza. Po dveh romancah se izgubi v tretji, najbolj nenavadni in njenemu umu nezamisljivi – z moškim južnoameriškega rodu, ki si vsakdanji kruh služi v Londonu z uličnimi nastopi. Spoznala sta se v Edinburgu. On je v trenutku v njej prepoznal sorodno dušo. A njuna romanca je vse prej kot običajna. Ta poulični umetnik je porušil vse opeke obzidja, za katerim je odraščala. Občutek, da jo v družbi nekaj utesnjuje, je postal ne zajezljiv, pognal jo je v odkrivanje drugačnih načinov razmišljanja. Približala pa se jim je v Keniji, kjer je med drugim spoznavala tudi dvoličnost zahodnih vrednot, ki se šibijo pod prevlado moči in denarja.

S knjigo želim med ljudi na neprisiljen in predvsem sproščujoč način deliti zavedanje o pomembnosti samorefleksije, osebnostne rasti ter in predvsem sprejemanja drugačnosti. Če želimo svet spreminjati na bolje, moramo osebnostno rasti in se zavedati, da naše osebne in družbene resnice ne morejo veljati za vse. Da je treba prisluhniti tudi drugim, ki stvari vidijo drugače. Čeprav njihove resnice ne moremo sprejeti za svojo, pa jo lahko spoštujemo in upoštevamo, brez da jo omalovažujemo, spodbijamo za vsako ceno ali celo zaničujemo.

V knjigi iščem tudi odgovor na vprašanje, kaj je prava, neponarejena ljubezen med dvema osebama. Odkrivam, da je tako unikatna in raznolika, da jo je nemogoče spraviti v definicijo in da je ne bi smeli vedno predalčkati na osnovi določenih družbenih norm in vrednot. Prava, čista ljubezen med dvema odraslima lahko obstaja tudi izven celice družine in ne ustreza vedno predstavam, ki smo jih ponotranjili v toku odraščanja.

Spominjam se, da sem sama kot najstnica in študentka svoje udejanjenje iskala zunaj sebe, in sicer v ljubezni do moškega. Z gospodom pravim naj bi živela srečno, polno življenje. Ampak v vsaki zvezi je bilo nekaj narobe, nekaj je manjkalo. Ko je začetna zaljubljenost minila, sem v sebi začutila strahotno praznino in se umaknila. To pa zato, ker nisem vedela, da bom brezpogojno sposobna ljubiti šele, ko bom prisluhnila sebi, ko se bom nehala zanikati, ko se bom soočila s svojimi strahovi in se podala na negotovo pot raziskovanja.

Roman je odraz duše, ki se je pretvorila v nekaj oprijemljivega in zdaj tava od enega bralca do drugega ter upa, da ga bo pobožala ali zacelila tam, kjer najbolj boli.

V vrtincu ljubezenske zgodbe najdete Perujca Illana, ki je bil del moje življenjske zgodbe. Najbrž je on tisti, ki se mu moram zahvaliti, da sem na življenje začela gledati bolj široko. Odpiral mi je poglede na ljubezen in na življenje, kakršnih prej nisem poznala. Zato moji prsti niso romanticirali v vsem nam poznanem smislu (tako kot ljubezen med moškim in žensko doživljamo v risankah, pravljicah in filmih).

Poskusila sem na realističen način prikazati ljubezen v vsej njeni polnosti, raznolikosti in neomejenosti.

“Prvovrstno branje. Avtorica v besede z lahkoto preliva vse, tudi najgloblja čustva in razmišljanja, ki jih je sicer težko opisati. V burno ljubezensko zgodbo so odlično vpete strokovne družboslovne prvine, ki bralca na neprisiljen način opomnijo, da na dogodke in stanja ne moremo vedno gledati črno-belo. Čeprav sem bolj doma v fizikalnih pojavih, številkah in računalniških sistemih, sem nemudoma prepoznal, da je Lovilka sanj oddih za srce, a hkrati največja zagonetka za um. Nagovori te k ponovnemu razmisleku o vsem, kar meniš, da ti je poznano.”

Bojan Ivančič, dipl. inž. elektrotehnike, prokurist MAITIM d.o.o.

Predstavitve knjige Lovilka sanj

  • Vse
  • Iz prve roke (TV)
  • Stari grad
  • KUD Franc Kotar

Lovilka sanj v medijih

O družbenih tematikah iz knjige:

Roman odpira širša družbena vprašanja, kot so globalizacija, neokolonializem, stereotipi ter reprezentacije resničnosti. Je globalizacija res edina pot? Je res neizogibna in samoumevna ali jo takšno delajo elite Zahoda? Zakaj bi izkoreninjali drugačnost, ki je tako očiten in nujen del človeštva? Je razvojna teorija, ki izhaja iz Darwinove teorije evolucije, res edina logična, neovrgljiva resnica? Vse to se na poti po sušnih in deževnih pokrajina Kenije sprašuje protagonistka Kiana, ki išče svojo pot iz labirinta osamljenosti, razočaranj in zmedenosti.

V romanu sem se razmišljujoče dotaknila tudi tem, ki so bile zame izhodiščna točka za vsa nadaljnja razmišljanja o življenju, o osebnostni rasti, o omejitvah zahodnjaškega načina mišljenja … Prepletla sem jih v pestro dogajanje po prostrani Keniji, kjer sem odkrivala vedno nove poglede na družbe in družbene procese ter se jih učila sprejemati.

Tako med drugim razglabljam tudi o bolj konkretnih družbenih vprašanjih, kot so reprezentacije, ideologije, diskurzi, stereotipi, kolonializem, globalizacija … To so teme, ki gredo v naših življenjih kar nekako mimo, čeprav so izjemno pomembne za razumevanje tega, kako deluje naša družba in kako znotraj te družbe delujemo mi.

Gre predvsem za razglabljanje o vprašanjih: 1) Na kakšne načine so nam predstavljene določene družbene resnice, ki to pravzaprav niso, (kako nam jih predstavljajo mediji, politiki, elite in druge institucije, na primer šola, in kako vse skupaj vpliva na naša dojemanja ljudi in okolja. 2) Kako na vse gledamo samo z vidika razvojne teorije, potrošništva in globalizacije, kot da je to nekaj edino pravilnega in samoumevnega.

V knjigi se med drugim sprašujem:

»Nas trenutni potrošniški in dobičkonosni način razmišljanja vodita v človečnost, ki osvobaja, brezpogojno ljubi in prinaša zmerno blaginjo za vse ljudi, kot si to zaslužimo? Imamo v takšnem sistemu, v kakršnem živimo, dovolj možnosti, da zrastemo v osebnostno zrelo civilizacijo, ki bo temeljila na sprejemanju in razumevanju in ne na gonji za preživetjem? Ali pa golim pehanjem za nepotrebnim kopičenjem denarja? Je prav, da se prek globalizacije naši načini in pogledi zavedno ali ne vsiljujejo tudi drugače mislečim in živečim? Kaj praviš na izziv, da bi brez predsodkov in obsodb poskusila sprejeti tisto, kar dojemam kot drugačno, manjvredno, zaostalo, trapasto … ?«

V svojem diplomskem delu sem se veliko ukvarjala s stereotipi o Afriki, zato sem se odločila to celino izkusiti na lastni koži. Obiskala sem Kenijo, ki jo v knjigi tudi slikovito in natančno opisujem. Že v diplomi sem ugotovila, da na Afriko na Zahodu gledamo skoraj izključno samo skozi oči stereotipov o Afriki. Najbolj tipični stereotipi so revščina, bolezen, suša, vojna, lakota, korupcija, zaostalost, nerazvitost, medplemenske vojne, črna magija …

V okviru teh stereotipov, ljudje, ki tja nikoli ne potujejo, ali pa se za Afriko ne zanimajo, pozabijo ali pa niti ne vedo, da je Afrika v resnici izjemno raznolika, kulturno bogata … da v njej obstajajo moderna mesta, moderne infrastrukture in institucije, pa znanstveniki na različnih področjih in tako naprej … Njeni stereotipi so le njen del in ne njena celota.

Sama sem si želela pokukati ONKRAJ TEH STEREOTIPOV. To pa je vse prej kot lahka naloga, kajti stereotipi so globoko vkoreninjeni v našem umu (delujejo največkrat kar na nezavedni ravni). Zdijo se nam čisto samoumevni. Preseganje stereotipov pa je tesno povezano tudi z rušenjem naših trdnih prepričanj ali celo identitete, kar v nas neizogibno izzove strah. Če torej želimo gledati onkraj stereotipov, se moramo najprej spopasti z lastnimi notranjimi strahovi.

1)Spoznanje, da moj um deluje v okviru zahodnjaškega načina videnja življenja in da zunaj njega obstajajo tudi druge, drugačne resnice, ki mojim nasprotujejo, a to še ne pomeni, da niso za nekoga resnične. Te resnice niso ne boljše ne slabše od mojih, zato jih moram spoštovati.

Res je zanimivo, da so se mi prav v Afriki, kjer je borba s strahom in stereotipnimi razmišljanji res izrazita, odpirali pogledi na življenje, ki si jih prej nisem znala niti zamisliti. Ko sem si dovolila odpreti se za drugačne možnosti, za lepoto drugačnega, sem razumela, da so stereotipi samo zelo omejena pomoč pri dojemanju ljudi, stanj in dogajanj, in ne resnica o njih. Samo okvirji, znotraj katerih deluje moj um, a jih lahko, tako kot jih je osvojil, tudi preseže. S pomočjo srca, ki se nikoli ne boji izzivov in drugačnosti.

»Nobene resnice ni mogoče posplošiti na vsakogar oziroma na vse. Preveč smo si različni in vsak zase unikatni. Kar je čudovito. Raznolikost nas bogati in uči sprejemanja. Pomeni pa tudi, da moramo v življenju vsak zase odkrivati svoje resnice, drugače živimo po nareku drugih oziroma tistega, kar nam je sugerirano logično in pravilno. Edina resnica, za katero bi sama dala roko v ogenj, je univerzalnost nesebične ljubezni, ki se skriva v naši duši. Ljubezen, ki se napaja iz spoštovanja, miru, odkritosti, sprejemanja, razumevanja in odprtosti.«

2)Kenija mi je prinesla tudi potrditev, da domačini, ki živijo v »plemenih« in ki jih na Zahodu še vedno dojemamo kot barbarske in necivilizirane, to sploh niso. So samo ljudje tako kot mi, ljudje, ki živijo v drugačnih okoliščinah, ki imajo drugačne poglede na življenje in razmišljajo drugače. Ampak kot takšne jih lahko dojameš šele, ko se jim približaš. Ko poskusiš razumeti njihovo miselnost. Čeprav si daleč od tega, da bi jih dejansko razumel. Samo poskusiš. Že to je dovolj. In takrat te presune, kako zelo nas ta raznolikost tradicij in kultur bogati in da te raznolikosti GLOBALIZACIJA ne bi smela IZKORENINJATI. Napredek in blaginjo se da zagotoviti tudi na druge načine, samo poiskati jih je treba, ne pa jih z odkrito ali prikrito agresijo vsiljevati.

3)In ne nazadnje, Kenija mi je prinesla tudi TIŠINO. To je bila tišina, ki sem jo potrebovala, da sem se za nekaj trenutkov osvobodila potrošniškega primeža. Stkala je vez med mojim umom in srcem. Spoznala sem, da svojega bistva ne morem zatreti, najsi še tako prizadevam. Bolj ko se trudim igrati vloge, ki mi ne pritičejo, slabše je. Ta tišina me je naučila ločevati med tem, kar mi narekuje intuicija, srce, in tem, kar mi narekujejo NAČELA, vrednote in norme naše družbe. Mislila sem si, da bi takšno tišino sem in tja potrebovalo vsako človeško bitje. Ne vem, zakaj. Tako prav je bilo.

»Trdna noč je legala nad turkanino gladino, ki jo je nežno gubal veter. Lovil je slamnate koče in palme in ko mu je končno uspelo, da se je vanje ujel, je zapel v melodiji šelestenja. Bil je edini zvok, ki ga je prinašala tema. Ko je zapel nad Kianino streho, je zaigral tako močno, da jo je vrglo iz spanca. Pred spanjem ni bila preveč utrujena, če bi bilo v trdni temi mogoče kaj početi, bi to storila. Toda drugega, kot da je zgodaj legla v posteljo, ji ni preostalo. Takšnega miru in tišine še ni bila doživela nikjer. Bilo je strah vzbujajoče, a razburjenje ob nenavadnem ji je vlivalo posebno energijo. Vstala je s postelje in pod nogami začutila nežni pesek. Pretipala se je do zapaha na vratih in jih potiho odprla, da ne bi prebudila Franka, ki je spal na hrbtu in rahlo smrčal. Sklonila se je in stopila skozi nizko odprtino. Noč je bila še svetlejša kot tista poprej, nebo je bilo jasno in pokrito z nežno, utripajočo mlečno barvo. Prižgala je ročno baterijo in se sprehodila po kampu. Naenkrat si je zaželela prhe, ki je bila tam pod milim nebom tako prijetna. Vrnila se je v kočo, vzela brisačo in se s tihimi koraki napotila do bambusovih ograd ob robu malega naselja. Brisačo je poveznila čez majava vrata in zdaj je ni skrbelo, ali bo skozi luknjasto ogrado kdo ujel delček njenega golega telesa. Bilo je temno kot v rogu, vasica je spala, niti stopinj mladega morana, ki jih je stražil, ni bilo slišati. Verjetno je zadremal na toplem pesku. Pravzaprav se ji je zdelo, kot da spi ves planet. Sproščeno je slekla kos za kosom oblačila in ročico na cevi potisnila v smeri, ki je iz nje sprostila prijetno toplo vodo. Pustila je, da ji je curek nežno drsel po telesu, in se zazrla v zvezdnato nebo. Ni se mogla upreti občutku čarobnosti. Nato se je njene kože dotaknil nočni veter. Opomnil jo je, da je sama. A tu je bila druga oseba in je to ni tako motilo kot doma. Turkana jo je napajala z nezemeljskostjo, neodvisnostjo in nedolžnostjo. Mlečne pike na nebu so jo vabile v dimenzije vesolja in njegove svobode. Za hipec ali dva se je lahkotno oddaljila od sveta, a že v naslednjem trenutku kot meteor treščila ob sivo zemeljsko skorjo. Zagorela je kot kres, ki ga je veter razplamtel v višave. Njegove lovke so segale po cestah tam zgoraj, ki so ostale nedosegljive. Za vedno tam daleč, na dosegu roke, a vendar predaleč. Telo ji je zadrgetalo, v želodcu je zagorel potlačeni plamen. Zaprla je oči in osupla pustila, da sta ji po licih spolzeli solzi. Daleč stran od predalčkov in vzorčastih sugestij domače okolice je bila čista. Videla je stvari jasneje kot prej.«

ODLOMEK 1:

“Ta Afrika, zlovešča senca civiliziranega planeta. Tragična, trpeča, uboga. Opustošena, revna, grozljiva, brutalna … Stop. Ne tako ozkogledo. Morda … nerazumljena, drugačna, eksotična, zanimiva, skrivnostna? Ta njen poseben, včasih srhljiv značaj, ki si ga razlagamo kot mističnega in nazadnjaškega, je tisto, kar vznemiri čute vsakega pustolovca. Nekoga, ki išče tisti oglodani in že večkrat izpljunjeni več, ali pa duhovno izpolnitev, no, ni treba, lahko preprosto nekaj kontradiktornega vsakdanjemu, duhamornemu zahodnjaškemu udobju, potrošniški stiski in pritisku monotonega, dolgočasnega coca-cola-globalizma. Se tisti več skriva v nerazložljivih silah mistične črne celine?”

ODLOMEK 2:

“Dokler Kiana ni vedela za omejitve lastnega razmišljanja, jih tudi ni mogla priznavati. Ker jih ni priznavala, je nezavedno živela življenje podložnice, do vratu zapete v družbo, katere ideologije so ji bile samoumevne. Ko je omejitve priznala, se ji je duša odprla za neznano, kar pa je v njej naselilo še večji strah. V človekovem nagonu je, da strah in neznano hodita z roko v roki.”

Čez Kenijo z nahrbtnikom - galerija

KUPI KNJIGO ZDAJ
Scroll to Top