Zakaj v življenju pogosto delujemo v nasprotju z intuicijo? Največkrat se nam to zgodi prav pri življenjsko pomembnih odločitvah, in to kljub temu da nas sposobnost empatije in šesti čut pravzaprav spremljata in opominjata ves čas. V vseh nas je tihi glasek, ki nam prigovarja, kako ravnati, a vendar ga največkrat odrinemo na stran, kot da si ga le domišljamo in sploh ni resničen. Vsekakor imajo pri ignoriranju tega glasu prste vmes strahovi, ego ter logični pomisleki, izviti iz našega najinteligentnejšega dela, uma. Le-ti nagonsko želijo, da smo ves čas varni, siti, zadovoljni, preskrbljeni. Naše telesno bitje v danem trenutku. Kaj pa naša duša, globoki občutki sočustvovanja in želje po nečem drugačnem, neznanem. Kaj je tisto, kar nas pogosto, čeprav se zdi, da nam nič ne manjka, vztrajno in po tihem žene stran od navidezne varnosti? Intuicija.
Od kod le-ta prihaja in ali ji ne bi bilo dobro prisluhniti, saj je vendar del nas samih? In če da, kako jo slišati in ji slediti tudi, kadar nam po celem telesu utripata ego, panika, adrenalin?
Ranljiva moč
Sama sem bila na tem področju že velikokrat izpostavljena ugankam in dvomom, ki so me razjedali, zato sem začela iskati odgovore. Prvo, kar sem morala razčistiti, je bilo to, ali so moje močne sile občutenja in empatije, zaradi katerih sem bila pogosto v negativnem smislu označena za nemočno oziroma ranljivo, res slaba stvar. Ker intuitivno sem čutila, da ni tako. Kljub temu da mi je zunanji svet pripovedoval drugače. Začela sem se ukvarjati s svojimi čustvi in ranljivostjo, kar me je pripeljalo do navidezno protislovne skovanke ranljiva moč. V tem zapisu poskušam razložiti, kaj želim s to besedno zvezo povedati in kako ti njeno razumevanje lahko pomaga na tvoji poti sočutnega delovanja do sebe in drugih.
Egoizem in agresija
Oprostite mi za moj naslednji odstavek, ampak včasih, ko srečam koga, ki je poln samega sebe in že od daleč slutim, da mu denar ali pač samo vzvišeni ego dajeta pravico, da misli, kako so mu poznane vse resnice tega sveta, si mislim, pa daj no! Bi se lahko prosim ustavil? Prosim. Je možno, da ni tvoje mišljenje edino pravilno? Samo malo notranjega vpogleda bi bilo potrebno, pa bi morda uvidel, kako utrujajoče je agresivno nastopaštvo do čutečih bitij. Ne glede na tovrstne izkušnje, se vedno trudim vsakogar sprejeti brez obsojanja. A izčrpavajoče je vedno znova umirjati lastni ego, ki prav tako hoče kričati in se za vsako ceno braniti. Ravnati z razumevanjem tudi v situacijah, ko je moj ego “under attack”, je kratko malo naporno. Vendar pa večinoma kar gre. Najlažje z zavestnim ohranjanjem zavedanja, da takšna vedénja posameznikov izvirajo iz ne odpravljenih vzrokov iz preteklosti ter družbenih vzorcev, ki nam narekujejo, kako ravnati.
Empatija
Vsak človek je sposoben osebnostno zrasti. Naivno verovanje ali dejstvo? Slednje. In življenje JE učenje … zatorej tudi učenje o sebi in o delovanju družbe, katere del smo. Nevroznanstveniki so med raziskovanjem možganskih nevronov odkrili, da se vsako človeško bitje rodi s sposobnostjo empatije. Anita Nowak na primer dokazuje, da je sposobnost empatije biološko prisotna že od rojstva, in sicer kot del človeške nevrološke strukture (WIRED).
Znanstveno mnenje deli tudi ameriški novinar in pisatelj Jeffrey Kluger, ki deluje kot urednik pri reviji Time. Zapisal je: “We are all born with an innate understanding of interpersonal equity … Or nearly all of us are born with that. Psychopaths aren’t.” Pravi, da je sposobnost razumevanja medosebne pravičnosti nekaj, s čimer se rodimo vsi, razen psihopati.
Podobno ameriški avtor in esejist Kilroy J. Oldster, znan po knjigi Dead Toad Scrolls, ki je zbirka filozofskih in introspektivnih misli o življenju, ustvarjalnosti, čustvih in smislu, poudarja, da izkušnje bolečine in razočaranja širijo naš čustveni svet in prebujajo željo, da razumemo in tolažimo druge.
Morda smo prav zato – tudi od ljudi, ki so bili žrtve na primer zlorab, fizičnih poškodb ter psihičnega in fizičnega nasilja – vsakodnevno priče dejanjem nesebične pomoči, ki so posledica človeške empatije. In tako lahko spremljamo moža, ki je tvegal življenje, da bi rešil potepuškega psa. Žensko, ki je pod streho vzela brezdomca in ga nahranila. Gasilca, ki je skočil v ogenj, da bi rešil dojenčka … Spoznavamo osebe, ki se razdajajo za druge, ko jih v to nihče ne sili. Ko za njihovimi dejanji ni skritega motiva, kot je recimo brezplačna propaganda, ki prinese še večji dobiček in premoč nad drugimi … ja, tudi takšne dobrodelnosti je kar nekaj, jo je pa pogosto težko prepoznati kot takšno.
Empatija je torej nekaj, kar nam je položeno v zibko in jo lahko skozi življenje razvijamo oziroma nadgrajujemo, podobno kot lahko to storimo na splošno z osebno rastjo.
Igra moči in denarja
Kljub temu se zdi, da naš okrogli globus trpi za pomanjkanjem empatije. Zakaj? Če smo ljudje v osnovi dobra, ljubeča in sočutna bitja, zakaj nas vodi ne empatično in egoistično delovanje? Odgovor je precej preprost. Ujeti smo v igro moči in denarja, ki je posledica družbenih sistemov, v katerih živimo. Manjšina v boju za prevlado nad drugimi uporablja na videz ne prisilne, spontane aparate, ki jih imenujemo diskurzi in ideologije. To so izjemno priročna »orodja« za (ne)namerno izkrivljanje resnic in vrednot, nanje pa smo vse premalo pozorni, saj se jih večinoma ne zavedamo. Oziroma nam predstavljajo neovrgljive resnice ali naravna dejstva, o katerih se pač ne dvomi.
Naše delovanje je pogojeno s temi »resnicami«, ki so pravzaprav nevidne »želje« in cilji družbenega sistema. V našem primeru gre za kapitalizem, katerega cilji so kopičenje denarja, ozemlja in udobja za vsako ceno. Po logiki kapitalizma so večvredni tisti, ki imajo več premoženja in (pogosto posledično) tudi družbene moči oziroma vpliva na potek dogajanja. Na poti do tovrstnega uspeha v kapitalističnem smislu cilj opravičuje sredstva. Egoizem je dobra stvar. Kapitalizmu ni mar, kako prideš do njegovega cilja, samo da prideš. Agresivno, egoistično delovanje (do drugih in tudi do sebe nenazadnje) je za kopičenje denarja in moči zelo priročno orodje. Najlažja in najhitrejša pot do uspeha po načelih kapitalizma.
Z agresivnim delovanjem tu ne mislim nujno na pretepanje, streljanje, ubijanje, besedne dvoboje in podobno. Mislim tudi na zmago s kakršnim koli orodjem po egoističnem načelu. Ne nujno s fizičnim nasiljem, lahko s čustvenim nad samimi seboj (na primer z zatiranjem šestega čuta, občutkov nelagodja in žalosti …) ali nad drugimi z lažmi, opravičevanjem svojih dejanj pod pretvezo ideologij in vrednot, z namernim ali nenamernim zavajanjem in prepričevanjem v to, kar naj bi bilo za nas najboljše in pravilno, v resnici pa je najboljše in pravilno le za tistega, ki prepričuje. Za rast njegovega ega, njegovega cilja ali njegove denarnice in za vsesplošno rast in potrjevanje kapitalističnih vrednot.
Skratka, do ciljev se vzpenjamo, brez da bi sebe in druge občutili z ljubeznijo in razumevanjem. In takšne zmage celo nagrajujemo … jih postavljamo za vzor. Vsepovsod: v politiki, službi, profesiji, šoli, športu, v medsebojnih odnosih. Recimo, agresivna stranka z dovolj denarja je sposobna izsiliti velik popust sebi v prid in na škodo prodajalca, ki morda komaj shaja, da mu podjetja ni treba zapreti. In obratno. »Posiljen«, nastopaški in v svoj uspeh zaverovani prodajalec je sposoben vsiliti nakup osebi, ki ima že tako malo denarja in njegovega izdelka dejansko ne potrebuje … Seveda ni vedno tako, pogosto pa. Kajti v splošnem velja, da močnejši premaga šibkejšega. Pri tem pa beseda “močnejši” največkrat ne vključuje razumevanja, sočutja, samorefleksije in ljubezni. To je tista gola moč, ki temelji na egoizmu in nam povzroča toliko gorja.
Podpri ustvarjanje vsebin z nakazilom simboličnega zneska
Kako izstopiti s te surove igre moči in denarja?
Na drugi strani se nam ponuja neka druga vrsta notranje moči. Gre za moč, ki izhaja iz naše ranljivosti ter empatije in jo bom poimenovala ranljiva moč, saj vsebuje človeško toplino in temelji na načelih naše čiste, z družbenimi diskurzi neomadeževane duše. Ta bi nas lahko vodila v korenite spremembe in bi pomenila, da smo ljudje močni po načelu ljubezni, ki izvira iz nas samih in ne iz »zahtev« in ideologij kapitalističnega ali katerega drugega obstoječega družbenega sistema.
Morda vam bo koncept ranljive moči lažje razumeti z bolj praktičnega vidika. Se tudi vam dogaja, da se vam ob misli na poraz v čemer koli, začnejo prikazovati negativni vzorci oziroma prepričanja, ki vas napolnijo z dvomi in s strahom? Če mi ne uspe zadeve izvesti, kot sem si zadal/-a, bom izpadel/-a nesposobna. Za to službo nimam dovolj kvalifikacij in nisem dovolj inteligenten/-na, zato nima pomena, da se sploh prijavim. Nisem dovolj lepa, da bi se dogovorila za zmenek. Nisem v dovolj dobri telesni formi, da bi tekmoval z vsemi temi popolnimi in »nabildanimi« mišičnjaki. Nimam dovolj denarja, da bi rezerviral/-a te počitnice, čeprav čutim, da jih nujno potrebujem, moram varčevati, ker moram plačati to in ono. In tako dalje in tako dalje. To je povsem normalno. Čustvena stanja, tudi slaba, kot so strah, jeza, razočaranje, so del nas samih, kar moramo sprejeti.
In se vam nato kdaj zgodi, čeravno ste že na smrt nervozni zaradi vseh dvomov in negativnosti, da si vseeno rečete: pa daj, ne bom strahopeten/-na, sprememba bo dobra zame, poskusil/-a bom, pa bo, kar bo. In potem dejansko stopite korak v smer, ki vas je je tako zelo strah! Bravo, izjemno! Osvobodili ste se negativnosti in obenem tudi predsodkov, ki vas apriori zažirajo, brez da bi se sploh že kaj zgodilo. Le tako naprej. Prav ta vaša začetna negativnost in nato zavedanje, da vas je pograbil neutemeljeni strah in da v vas tli želja po nečem drugačnem, ki je zaradi strahu ne boste zatrli, vam izkazujeta vašo ranljivost in dejstvo, da ste s čustvenega vidika zelo dojemljivi. Ste čustveno inteligentni in na tem področju imate velik potencial, da se razvijate. Sposobni ste se opazovati, prepoznati svoje čustveno stanje in si dopovedati, da zaradi strahu, ki je pri številnih odločitvah najbolj nadležna nagonska »zadeva« v nas, ne boste mirovali in se smilili sami sebi. Pripravljeni ste se podati na pot sprememb ne glede na to, ali se pri tem počutite varno ali ne, kar pomeni, da ste vsekakor sposobni tudi osebnostno rasti.
Toda ali ste kdaj pomislili, od kje so vsi ti predsodki, ki so vam vzbudili toliko strahu in nelagodja, sploh prišli? Zakaj so prišli v vaše misli in vam razjedali telo? Zakaj ste se sploh počutili tako in sami sebe označili (to je etiketirali) za manjvredne, nesposobne, revne, neprivlačne …? Zato, ker nam naše socialno okolje skozi svoje omejene ideale že od malih nog sugerira, kaj pomeni biti lep, bogat, pogumen, uspešen! In za nas ti ideali pomenijo resnico. Edino pravilno in nezmotljivo resnico. Pa je res? Ne. In ko nas je strah, se v past te diskurzivne »resnice« ujamemo kar samodejno. Nehote in nevede.
Zdaj pa me zanima še nekaj zelo pomembnega: ste kdaj v stanju negotovosti in tesnobe pomislili, da bi bilo bolje kot dvomiti vase, spraševati se, ali mi ta sprememba, za katero se odločam v določeni točki življenja, lahko prinese mir in zadovoljstvo v prihodnosti? Delujem z ljubeznijo do sebe in do drugih ali zgolj iz lastnega egoizma? Bom na poti do svojega cilja, kakršen koli že je, lahko osebnostno rasel/-la in dosegel/-la izpolnitev življenja, v kakršnega je bila rojena moja duša, ali bom zgolj zadostil/-a lastnemu egu? Bom na poti do svojih ciljev zatrl/-a sebe ali kogar koli drugega? V teh vprašanjih se skriva vaša ranljiva moč. Dojemljivi ste za svoja čustva, za svojo dušo, intuicijo in za vsa živeča bitja na tej zemeljski obli. Za vesolje in principe njegovega delovanja. Ne boste vedno našli pravega odgovora, intuicija se vam bo kar naprej izmikala, in pot ne bo vedno tlakovana z zlatimi tlakovci, trpeli boste vi in morda tudi drugi, ampak sledili boste poti vsesplošni ljubezni.
Ne boste zmagovali na silo, ampak z ljubeznijo. Kajti vsaka osebna »zmaga«, ki bi jo dosegli brez posluha do sebe in drugih, četudi bi bila povsem v skladu s pričakovanji družbe, vam dolgoročno ne bi prinesla ne sreče, ne miru, ne zadovoljstva.
Tako pa se boste lahko postopno ali ponovno in še globlje povezali s prirojeno empatijo in intuicijo. Morda kot jaz, sprva samo v stanju trdnega spanca, s pomočjo sanj, nato v stanju alfa valovanja vaših možganov. Nekega jutra sem se zbudila popolnoma premočena, tesnobna a nekako mirna, in sem enostavno vedela, da sem sprejela zame napačno odločitev. Na silo. Ker si nisem prisluhnila. Ker sem zatrla intuicijo. Ampak ona ni želela molčati. Našla je način, da me opomni, da bo zame ta pot težavna in da bom z nje nekoč morala zaviti. In res se je zgodilo tako. Čeprav sem vmes zatirala ta občutek na vse možne načine. Trajalo je leta, da sem ga dejansko sprejela in se prepustila.
Vaša topla intuicija bo sama našla pot do vas, če boste delali na lastni čustveni inteligenci
Že v svojih mladih letih se mi je intuitivno dozdevalo, da mi “Zahodnjaki” izkrivljamo lastne vrednote svobode, ljubezni, enakosti, dostojanstva. Le razložiti si nisem znala, kako in zakaj. No, v bistvu sploh nisem vedela, kaj točno me moti. Samo čutila sem vse te krivice in žalost, obup celo, na lastni koži. In s temi občutki se nisem znala spopasti drugače kot z jokom in zapiranjem vase. Vesoljna pot, ker še zdaj ne vem, zakaj sem sicer obiskovala smer na fakulteti, ki sem jo, me je vodila skozi študij, ki mi je dal kolikor toliko zadovoljiva spoznanja in odgovore. Kako je mogoče, da je na svetu toliko krivic, žalosti, bolezni, vojn, če je naš zahodni vrednotni sistem, ki se ga z globalizacijo vsiljuje po vsem svetu, tako zelo dober in neovrgljiv? So res za vse krivi tisti drugačni, po našem mnenju manj civilizirani družbeni sistemi? Računica se ne izide. Tudi mi se drugačnim vsiljujemo s silo! Soodgovorni smo prav vsi. A o tem več kdaj drugič.
To, kar želim povedati danes, je, da nas na naši poti ljubezni, sočutja in sprejemanja pogosto ovirajo v naše možgane ukoreninjeni vzorci razmišljanj in prepričanj, ki jih imamo za samoumevne in jih težko prepoznavamo kot kaj drugega, čeprav so nam v resnici vsiljeni od zunaj. Od našega sistema, v katerega se rodimo in s katerim smo vse življenje neizogibno pogojeni in povezani.
V najstniških letih sem imela prijateljico, ki je bila zelo lepa in postavna. Zakaj jo je nekaj deklet vzelo na piko, ne vem, toda zahrbtne zbadljivke in grde opazke, ki so letele nanjo, ko je ni bilo v bližini, so bile skrajno nelogične. Spominjam se, da sem se temu opravljanju pogosto pasivno pridružila. Nisem se postavila zanjo, ampak sem s tišino pritrjevala in poglabljala to grdobijo. Dobro sem vedela, da ne ravnam prav. Čeprav sem bila mlada in mi nihče ni sam od sebe vedel ali znal svetovati (otrok po navadi sam o tem ne sprašuje, še posebno se to ni dogajalo v času mojega odraščanja, ko je bilo govora o čustvih zelo malo), kako ravnati boljše, se še vedno živo spominjam občutka, ki me je opozarjal na to, da bi morala nekaj narediti drugače, kot sem. Bilo je sočutje. Empatija. Intuicija. Vedela sem, kako se počuti, in ne bi si želela biti na njenem mestu. Bilo mi je hudo, želela sem zakričati, naj nehajo, a sem bila kar tiho. Zakaj? Ker sem želela, da bi me imeli vsi radi. Da bi ugajala vsem. Zaradi strahu pred zavrnitvijo in nesprejetostjo, sem ravnala v neskladju z empatijo, do tega pa je prišlo zaradi nepoznavanja same sebe. Nihče me ni usmeril na pot posluha do sebe in drugih, sama pa sem imela premalo informacij, da bi se znala s strahom spopasti na kakršen koli drugačen način kot z molkom in notranjim nelagodjem. In si zdaj, kadar razmišljam za nazaj, po tihem želim, da bi me takrat kdo usmeril in mi svetoval.
Naši otroci in učenje čustvene inteligence kot upanje za drugačno prihodnost
Zato dandanes z zavedanjem, da je v podobni situaciji vsak dan ogromno najstnikov in najstnic, poskušam pri tovrstnih dilemah svetovati vsaj svojemu otroku. Pri tem se večinoma ravnam po intuiciji, včasih tudi po priporočilih strokovnjakov, a vendar najbolj s srcem in lastnim šestim čutom, s pomočjo katerega, v različnih obdobjih njenega odraščanja, izbiram različne načine pripovedovanja, zgodb in vprašanj, da me lahko vsaj približno razume, o čem govoriva. Želim ji pomagati do boljšega razumevanja sebe, njenih čustev, ki jih doživlja, in zakaj otroci ter najstniki delujejo, kot delujejo. V šoli jih tega nihče ne uči na konstanten, poglobljen način, kot bi to potrebovali.
Promoviranje pravil, dobrote in nam samoumevnega moralnega, empatičnega delovanja samega po sebi, zato ker je tako pač prav, pri mladih večinoma ne deluje. Zakaj? Enostavno na njih pritiska preveč dejavnikov naenkrat. Tu so številni socializacijski dejavniki iz njim bližnjega družinskega in šolskega okolja, za katere ne vemo natančno, kakšni so, v kolikšni meri vplivajo pozitivno in v kolikšni meri v negativno smer, kar se tiče osebnostne rasti. Prepletajo se z družbenimi ideali »lepote«, »denarja«, »uspeha«, »materializma« in črno belih posplošitev o tem, kaj je prav in kaj narobe, kdo smo mi in kdo so oni, tisti drugačni od nas, kaj je dobro in kaj slabo, kdo je večvreden in kdo manjvreden. To so tiste grobe diskurzivne resnice, ki to niso in o katerih smo govorili višje v prispevku. Le-te nenadzorovano ponotranjajo predvsem z našo pomočjo (družina kot primarna socializacijska celica) ter s pomočjo vrstnikov, socialnih omrežij in medijev (sekundarni socializacijski dejavniki). Njihov osebnostni razvoj je v veliki meri podvržen temu, kaj v svojem okolju vidijo in slišijo in kako to, brez učenja čustvene inteligence, sami po sebi doživljajo. Potem so tu še velike hormonske preobrazbe, ki se jim dogajajo. Če doma nimajo ali ne najdejo tople, razumevajoče in neprisiljene čustvene opore v vsakem trenutku, ko to potrebujejo, ter ne prejemajo zanje dobrih napotkov o tem, kako naj se soočajo z vsem občutenim in videnim, se zelo težko spoprijemajo z danimi situacijami. Enostavno so zmedeni. Vse to je preveč za njih. Še mi smo pri vsem tem milo rečeno zmedeni. Zakaj bi bili dobri, sočutni, spoštljivi, če ne poznajo pravega razloga, zakaj tako dejansko delovati? Če nimajo odgovora na to, kaj je tista vest ali intuicija, ki jih tako žuli in zakaj jih tako žuli. Ker jih je strah vsega mogočega, pa teh strahov ne znajo predelati oziroma se z njimi soočiti na zanje in za okolico zdrav način. Če iščejo svoj smisel, pa ne razumejo, da je to naravni proces, skozi katerega gre vsakdo in skozi katerega bržkone potrebujejo vodstvo starejše, bolj čustveno dorasle osebe.
Sama v otroštvu nisem razvijala čustvene inteligence na način, ki bi me peljal po poteh moje duše. Da sem to spremenila, sem se morala začeti poglabljati vase in s tem sem pričela šele, ko sem se že bližala svojemu tridesetemu rojstnemu dnevu. Začela sem iskati svojo notranjo moč, da pri kreiranju svoje usode nisem več slepo podlegala dražljajem iz okolja. Na mojo bolestno željo po potrjevanju, po ugajanju drugim, ki me je zavirala pri osebnostni rasti, me je že prej opozoril nek psiholog, ki mi je takole brez dlake na jeziku, skoraj vulgarno pripomnil: »Ti bi požrla drek, da bi ugajala drugim.« Pustil me je brez besed. Res je bilo! Ampak eno srečanje z njim me je samo še bolj zmedlo. Očitno moj čas za notranjo rast tisti trenutek še ni napočil.
K njemu sem se sicer zatekla po pomoč pri odločanju, ali nadaljevati s študijem, ki me je pripravljal na poklic, za katerega sem ugotavljala, da me bo psihično preveč izčrpaval. Ker se moja duša enostavno ni zmogla prilagajati dejstvu, da bi včasih morala biti tudi nečuteča in brezbrižna. Psiholog me je takrat prepričal, da me dokončanje tega študija ne bo obsodilo na ta poklic in da mi bo kvečjemu odprlo številne poti, med katerimi bom lahko izbirala. Ubogala sem ga, in to zato, ker sama v tistem trenutku zaradi lastne izgube identitete, dvomov in vseh strahov, ki so se mi nakopičili, nisem bila sposobna sprejeti nobene pomembne odločitve. Nisem si dovolj zaupala in, kar je najpomembneje, nisem znala ali upala prisluhniti svojemu notranjemu jazu. Več let po končanju študija sem se spraševala, zakaj se nisem odločila drugače? Samo to mi je rojilo po glavi. In kar nekaj let sem potrebovala, da sem spoznala, da blodim v blodnjaku nesmisla. Kaj če bi in kaj če ne bi? Ta vprašanja so popolnoma odveč! Vse je pravzaprav tako, kot mora biti. Zdaj lahko stopim na pot učenja in začnem znova. Nikoli ni prepozno. In ta študij, ki je bil zame tako napačen, mi je dal točno tisto, kar sem takrat v tistem trenutku najbolj potrebovala. Popolno zrušenje identitete, s katero sem se poistovetila, da sem preživela, čeprav meni ni bila lastna. Šele ko sem jo zrušila do tal, sem se postopno lahko odprla za spremembe in različne vidike življenja. Sprejela tiste dele sebe, ki so bili samo moji, in se osvobodila tistih, v katere so me napeljali ukoreninjeni družbeni ideali in prepričanja. Kdo bi si mislil, kaj?
Ranljiva moč za spremembe je v vseh nas.
Samo poiskati jo moramo. Zrušiti zidove, za katerimi se počutimo udobno in varno, zrušiti moč golega razuma in ega in prisluhniti srcu, empatiji, intuiciji, kar vam je ljubše. Nato pa loviti čudovite in neverjetne cilje z ranljivo močjo, ki, da, na poti vključuje tudi obzirnost, spoštovanje, razumevanje, sočutje, sprejemanje in razdajanje. Nikakršne drugačne moči ne želim imeti. Pa ti?
Vam je bil članek všeč?
Če vam je vsebina pomagala ali vas navdihnila, lahko avtorici namenite prostovoljni prispevek in podprete nastajanje novih člankov.
Poklon avtoriciVsa vprašanja, debate, razmišljanja ali zgodbe oziroma izkušnje lahko z mano delite na dva načina:
Vas zanima moja življenska izkušnja iz mladosti?
Roman Lovilka sanj
Dih inkovske ljubezni. Okus miselne svobode. Dotik neukročene Kenije. Roman Lovilka sanj je zgodba za vse, ki si drznejo sanjati o čisti ljubezni, iskati resnice onkraj potrošništva in raziskovati globine duše.
