Kam se najraje zatečeš, ko v svojem notranjem svetu iščeš svoj mir? Ko se po napornem dnevu ali tednu skušaš umiriti in dobiti nazaj porabljeno energijo. Ko se izmučen/-a od pritiskov in vsega negativnega, kar te obkroža, uležeš na posteljo in z zaprtimi očmi vnovič iščeš stik s seboj. Ko se želiš nežno opomniti na svoje (izgubljeno) bistvo in znova začutiti tisti tihi notranji glasek, ki ti prišepetava želje & upe, ki so samo tvoji. Ko se želiš nežno dotakniti tistega, kar bi nekega dne želel/-a doseči, spremeniti …
Je to kak poseben kraj, ki obstaja v resničnem svetu?
Ali uporabiš svojo domišljijo in se zatečeš v nek prostor, ki si si ga naslikal/-a sam/-a?
Ni ti treba na glas odgovoriti, samo pomisli … kje in kakšen je ta kraj? Ga imaš? Drži se ga!
Češnja in travnik
Kadar raziskujem svoj notranji svet, se v mislih pogosto usedem pod točno določeno češnjo. Ali pa na mehak, kratko pristrižen poletni travnik, ki ga zaključuje osvežujoča senčka mogočnega hrasta. Obožujem vonj pokošene trave, ki me obdaja, in oči počivajo na živo zeleni barvi daleč naokrog. Oboje se v resničnem svetu nahaja v edinstvenem parku blizu mojega doma. Tam je »moj« raj na zemlji. V poletnih mesecih ni vrveža obiskovalcev. Park bujno cveti v zelenju in nudi ne samo občutno zavetje pred vročino, temveč tudi pravo pašo za oči, ki hrepenijo po počitku.
Tam se seveda ne »sprehajam« zgolj v mislih; z zaprtimi očmi leže ali sede v stanju umirjanja telesa in duha. Prelestno uhojene poti tega koščka narave mi predstavljajo spokojno zatočišče tudi v resničnosti. Nikoli ga nisem dojemala kot nek skomercializiran park, katerega namen je le pritegovanje čim večjega števila obiskovalcev. Čeprav se v njem v določenih obdobjih sprehajajo ljudje glasno in tesno drug ob drugem kot mravljice, v njem vedno najdem kotičke miru in navdiha, kjer, zanimivo, ni nič komercialnega. Zgolj neprekosljiva lepota naravnih bogastev in zgodbe ljudi, družin, turistov, iskalcev hrupa, igre, veselja ali tišine, spokoja, premisleka. Vsak kvadratni meter mi v vsakem letnem času barva občutke z različnimi odtenki in prav vsak sleherni trenutek tam me obogati z novo neodtujljivo vezjo med menoj, življenjem in naravo.
Moč preproste (domišljijske) pripovedi
Na vse meni najlepše možne načine me povezuje tudi s hčerko, s katero – včasih ob pogovoru, včasih pa zgolj v tišini in ob opazovanju spontanih premikov narave, njenih vonjev in zvokov, ki naju obdajajo – stopava po že ničkolikokrat prehojenih stopinjah. In nikoli se tega ne naveličava. Prav obratno. Kadar sva omejeni s časom in do tja ne zmoreva, naju spomini, glasovi, vonji in pisane izkušnje znotraj njegovih meja tja pokličejo kar same.
Večinoma se na sprehodu ustaviva tudi ob »najini« češnji. Tisti iz mojega miselnega zavetja, ki jo je hčerka že leta nazaj nekega zimskega dne, ko sva bili tam skoraj sami in ko je njene utrujene veje prekrivala drobna plast kristalno belega snega, res simpatično in navihano poimenovala Zvitko. Ker ima neponovljivo in res zanimivo, na trenutke skoraj pretirano, do tal ukrivljene (beri zvite) veje, ki te, če se ob njem ustaviš, brez besed povabijo v svoj objem. Za naju je to drevo prijatelj, ki nama brezpogojno stoji ob strani. Ničesar ne zahteva od naju, s svojo neponarejenostjo in ljubeznijo naju samo povabi v svojo tiho družbo.
Simbolika »najinega« drevesa
Zakaj je Zvitko najin prijatelj? V času COVID-a 19 in njegovih omejitev sva se soočali s podobnimi stiskami kot številni ljudje v tistem obdobju. Da bi odmislili skrbi … da bi se izognili paniki, pritoževanju, tarnanju, katastrofiziranju in zaskrbljenosti … sva se med sprehodom po tem parku osredotočali na tisti trenutek, ki je bil takrat »tukaj in zdaj«. Na glas sva druga drugi opisovali, kaj vidiva, slišiva, vonjava, občutiva. S tem sva zaposlili misli z nečim, kar ni zvenelo prav nič usodno ali slabo. Pravzaprav je bilo pomirjujoče, nežno, svetlo, včasih barvito, včasih monotono, a vendar vedno lahkotno, varno, sproščujoče.
Nisva pa vedno samo opazovali tistega trenutka. Pogosto sva najina opazovanja dopolnjevali z zgodbami o videnem … in tudi ne videnem. Izbrali sva nekaj iz resničnega sveta, nato pa domišljiji dovolili, da je iz tega ustvarila zgodbo. In tako se je nekega zimskega dne rodila zgodba o Zvitku, ki je pod še ne centimetrsko odejo snega spalo in sladko, spokojno sanjalo o pomladnem dnevu, ko bodo na njegovih vejah zacveteli prvi popki. Kako se bo na njem ustavila prva čebelica in mu »ukradla« nekaj nektarja. Kako bo na njem posedela taščica in zapela čudovito pomladno pesem. Domišljiji sva pustili prosto pot in drevo je oživelo. Dobilo je dušo. Topel nasmeh na raskavo skorjico. Prijaznost na obraz. Materinsko ljubezen ob njegovi sreči, ko je ponujalo zavetje pticam ter žuželkam. Dobilo je čustva, njegove veje so postale roke, ki so ponujale varen, tolažeč objem, zgolj njegova prisotnost je pomenila, da mu lahko zaupava, kar nama leži na duši … Poklonili sva se mu, nato sva mu poklonili še topel objem ter nekaj besed, in on nama je toplino vračal … Kljub hladnemu zimskemu zraku, ki nas je vseh obdajal navzven.
Podpri ustvarjanje vsebin z nakazilom simboličnega zneska
Bili sva tam ob tem drevesu, opazovali svet okrog naju in našli hvaležnost za vse, kar imava. Ter moč za vse, kar si bova prizadevali doseči. Zato je Zvitko najin simbol čiste ljubezni. Je simbol neomajnosti, vztrajnosti, neponarejene veličastnosti, topline, sprejemanja, tišine, ki odpira nove poglede, simbol notranjega in zunanjega miru. Skoraj ne mine obisk, da ne bi za hipec postali ob njem, opazovali, kako se skozi letne čase in leta spreminja, kako neodtujljivo čudovito, ponosno in svobodno cveti spomladi, kako barvito, skoraj igrivo odvrže vse liste jeseni in kako spokojno si odpočije v mesecih najnižjih temperatur.
Pooseblja življenje samo … kako sprejemati in se prilagajati vsaki spremembi brez nebrzdano agresivnega upora. Kako stopati skozi življenje graciozno, edinstveno, ponosno v sožitju s tem, kar ti je ponujeno. Z ljubeznijo. Z občutkom do človeka in narave.
Svetla moč drevesa – hvaležnost!
Njegova največja moč je zame prav v njegovem obstoju in obstanku; iz tega, kako živi skozi letne čase, lahko izčrpam preproste modrosti vesoljne narave, ki obstaja zame nepredstavljive milijarde let. Vsaka odlomljena vejica priča o tem, da se ne vdaja pod zunanjimi pritiski in vplivi, da je tam z namenom in s hvaležnostjo, da samo je, to kar je. Nič drugega. Brez zahtev, brez obtoževanja, brez trmastega egoizma, brez izpostavljanja in brez nasilnega rušenja okolice se poskuša zlivati z okoljem, v katerem živi. Vsak njegov novi spomladanski popek priča o njegovem barvitem napredku in razvoju v sožitju z vsem, kar ga obdaja. Vsak odpadli jesenski list oznani, da počasi prihaja čas, ko si bo treba odpočiti, se znebiti naporov in nesnage, ki se je nagnetla v njem v času napredovanja (cvetenja), ko se je razdajalo tudi za druge in ob tem neznansko uživalo. In nato počitek … regeneracija. Črpanje energije za nov začetek. Čudovit, preprost, neagresiven cikel življenja.
Zato sem lahko tam, pod krošnjo te češnje ali na koščku kratko pristrižene poletne travne zaplate, ki je mehkejša kot vsaka draga preproga, mirna, ljubljena, sproščena … v najbližjem možnem stiku s seboj, ki ga takrat zmorem. Enkrat intenzivneje, drugič manj, vedno pa brez obsojanja, da sem vmes znova zašla s poti lastne osebne rasti.
Neprecenljivo je imeti tak kotiček. Čisto mali košček zemlje, kjer se nehote znajdeš, ko zapreš oči in si zaželiš miru. Čeprav, malce nenavadno morda, ta kraj ni ne odročen ne osamljen. Ni važno. Tam se počutiš doma. Varno, udobno, neobremenjeno. Z občutkom morda, da tudi ti lahko premikaš svoje gorovje.
Kadar me vleče globoko v negativno stanje, potrebujem nekaj časa, da nastopi moment, ko sem se sposobna opomniti na to, da padam v temne globine, kjer bom videla samo ozko, enosmerno, brezizhodno. In prav takrat, v tistem momentu, kjer koli že sem, zahrepenim po tem svojem koščku »raja« na zemlji. Zaprem oči in si v misli prikličem vonje, barve, zvoke narave, ki sem jih tam občutila na lastni koži. In ne, to ni oglas za obisk parka. Je izkušnja popolnoma (ne)pomembnega bitja. Je moja želja zate, ki to bereš, da najdeš, če ga še nimaš, tak prostor tudi zase. Je tvoja varnost, tvoje zavetje pred nevihto, točo … globoko temo … v katerega se lahko vrneš v katerem koli trenutku, če to želiš. In iz njega kot feniks vstaneš prerojen/-a in z novimi, drugačnimi uvidi svojih čustev in dogajanja.
Vsa vprašanja, debate, razmišljanja ali zgodbe oziroma izkušnje lahko z mano delite na dva načina:
Vam je bil članek všeč?
Če vam je vsebina pomagala ali vas navdihnila, lahko avtorici namenite prostovoljni prispevek in podprete nastajanje novih člankov.
Poklon avtoriciVas zanima moja življenska izkušnja iz mladosti?
Roman Lovilka sanj
Dih inkovske ljubezni. Okus miselne svobode. Dotik neukročene Kenije. Roman Lovilka sanj je zgodba za vse, ki si drznejo sanjati o čisti ljubezni, iskati resnice onkraj potrošništva in raziskovati globine duše.
Ja, čudovit članek, da odtavaš z vsakdanje resničnosti, ko si zaželiš notranji mir. Dobro izhodišče, da si izmisliš svoj prostor, s svojo domišljijo.
Vendar želim k temu dodati: po vsem, kar sem doživela, se naučila do sedaj v svojem življenju, je dejstvo (ne samo moje, ampak verjamem, da še mnogo drugih), ko si v težki, včasih tebi brezizhodni situaciji in ne veš kako naprej, se je potrebno najprej vprašati: Kako si lahko pomagam? Na to vprašanje sem si odgovorila, da sem dolžna spremeniti najprej svoje razmišljanje in vedenje o svoji okolici. Samo s svojim spremenjenim, spoštljivim vedenjem, nenehnim učenjem , druženjem s pozitivno mislečimi, sem trenutno prišla do točke, ko z domišljijo lahko ustvarjam novo razmišljanje in novo zgodbo življenja, ki se zapisuje v naš nezavedni um. Zato verjamem, da mora najprej vsak pri sebi z vprašanji priti do točke razmišljanja o tem, da se le-tega da prepisati z novim uvidom – večkratnim kratkim odmikom (kot ga navaja avtorica v svojem članku), kjer lahko začutiš mir.
Za začetek sem ga začinila z novim okusom in vonjem. Do začetne mirnosti sem prišla, ko sem se na dnevni ravni zavestno odločila – zavedati se tega, ter svoj nezavedni um programirati s tem, da si rečem -> vse je v redu, v redu bo vse. Z iskrenim zaupanjem v sebe na vseh področjih ter intenzivnim vsakodnevnim vsaj 5-minutnim delom na sebi, sem pričela spreminjati svoj zapis. S tem programiranjem sebe, sem delno umirila tako imenovano ''psihološko vojno''. Toliko za uvod.