Vztrajati ali obupati? To je zdaj vprašanje. V tej fazi razvoja dogodkov je to vprašanje zame skoraj enako vprašanju BITI ali NE BITI. A odgovor je preprost. Po športno, borbeno, nepopustljivo.
VZTRAJATI.💖💙
Umetnostno kotalkanje je šport, kjer so tudi odlični in v kotalkarskem svetu opaženi dosežki na svetovni ravni nezanimivi za večje medije in medijske hiše ter posledično tudi za sponzorje. Nesporno dejstvo še iz časov, ko sem trenirala sama. A vsakič, ko sem pred to »dejstvo« postavljena, v meni kar kriči, da ne bi smelo biti tako. Oglaša se očitno nek moralno-socialen čut v meni, ki ga surova logika kapitalizma in senzacionalizma ne briga. Ta čut je izjemno močan in kričeč, saj se moji življenjski izzivi že od otroštva vrtijo okrog občutka te »krivice«, ki se nam dogaja. Naj pojasnim …
Ta ne olimpijski individualni šport nikogar ne zanima. Tako pač je, mi pravijo. Sprijazni se. A še enkrat, ni treba, da je tako. Ker z vsako celico svojega telesa, tudi zaradi lastnih izkušenj v tem športu, verjamem, da ni prav, da je tako.
Umetnostno kotalkanje kot vrhunski šport
Da. Šport, umetnost, ogromno gibalnih, umskih in čustvenih vrlin na kupčku. Vsakodnevno odrekanje, potiskanje meja utrujenosti, želja, discipline, organiziranosti, volje za delo v najrazličnejših nepričakovanih in športu nenaklonjenih pogojih … do skrajnih meja. Lepo je gledati program, ki ga izpelje vrhunska umetnostna kotalkarica ali kotalkar po svojih najboljših močeh. Čudovito je spremljati vsak njen ali njegov gib, za katerega se zdi, da je prišel sam od sebe. Zdi se tako enostavno, lahkotno, samoumevno … kot slikarska umetnina na steni dragega stanovanja.
Zato nam niti na misel ne pride vprašanje, kaj vse je bilo za takšen program treba storiti. Čemu vsemu se je bilo treba odreči, kaj vse plačati, kdo vse je sodeloval, kdo vse pomagal in svetoval, kaj vse je morala ta deklica (ali deček) v svojem življenju postoriti, s čim oziroma s kakšnimi čustvi vse se spopasti, da je v štiri minute oziroma še manj spravil/-a svojo dušo in toliko znanja. Da je v tem kratkem času, ki ji oziroma mu je bil dan, da se izkaže, obvladal/-a vsako mišico in vsak centimeter svojega telesa, ves čas ostal/-a zbran(a), natančen(na), hiter(ra), odločen(na) in pogumen(na). Da pod vsemi pritiski in pričakovanji ni podvomil(a) vase in v svoje sposobnosti. Da se je prepustil(a) glasbi, ohranil(a) mimiko obraza in da ni klonil(a) pred strahovi.
Primer: četrta na svetovnem pokalu, a nevidna.
Ste vedeli, da imamo trenutno v prostem kotalkanju kar nekaj resnično izjemnih slovenskih umetnostnih kotalkarjev in kotalakric, ki so v širši slovenski javnosti, tako kot Aliana, spregledani? Nevidni. Ja, ker umetnostno kotalkanje ni častitljivi nogomet, ni hvalevredna košarka, ni ne kraljica športa atletika in ne blesteča gimnastika. Niti umetnostno drsanje, s katerim si delita toliko skupnega. Kotalkanje pač nima javnega blišča in medijske pozornosti … pa vendar je vse to. Vsi ti športi in še kaj drugega. Samo da tega nihče ne ve, ne dojame …
ker družbene norme, ideologije in njeni mediji po svojih (ne nujno vedno pravilnih oziroma pravičnih) prepričanjih, pogledih ter smernicah delovanja oblikujejo SVOJE zvezdnike in zvezdnice.
In med njimi za kotalkarico Aliano ter druge športnice in športnike njene športne panoge v Sloveniji žal ni prostora. Mimogrede, v maju je Aliana sodelovala na regijskem atletskem tekmovanju, kjer je (brez specifičnih ali sploh kakršnih koli atletiki namenjenih priprav) zasedla odlično 8. mesto v teku na 600 metrov👊😍, večinoma med mnogo večjimi dekleti, ki atletiko trenirajo. Najbrž je ta podatek sam po sebi zelo zgovoren in dovolj nazorno priča o tem, kakšno noro fizično pripravljenost zahteva prosto kotalkanje. Včasih celo fizioterapevti obnemijo, ko testirajo zmogljivost umetnostnega kotalkarja.
Občutki po za nas velikih dosežkih, ki se z družbenega vidika zdijo nepomembni
Kot nekdanja 7-kratna državna prvakinja in 4. v Evropi v tem športu ter kot zdajšnja trenerka ne samo izjemne hčerke, ampak tudi drugih odličnih kotalkaric, lahko rečem, da je te občutke težko opisati. Pa poskusim. Sprva vzhičenost, ker ti duša prišepetava, da ti je uspelo nekaj velikega, um in ego pa, da ti je uspelo tudi nekaj občudovanja vrednega.
Potem počasi nastopi praznina. Vanjo se kot nebodigatreba prikrade občutek izmučenosti, brezpredmetnosti, brezizhodnosti. Ker veš, da si dal vse, kar si imel. A se vračaš nazaj v vsakodnevno agonijo po preživetju. Samo zato, ker se trudiš in delaš v stvari, ki ni popularna in široko prepoznavna, čeprav srce nikakor ne more razumeti, zakaj ne. Umetnostno kotalkanje je šport izjemne širine …
Velik talent za prosto kotalkanje se v Sloveniji ne rodi pogosto, še manjkrat otrok, ki se popolnoma preda športni disciplini, ki ga (zaenkrat) ne pelje niti na olimpijske igre. In še manjkrat se rodi otrok, ki mu starši, družina ter klub lahko ponudijo 100% materialno, finančno in psihofizično podporo, ki jo potrebuje, da bi zares uspel. Naša Aliana je nesporen talent in borka, ki bo zaradi ljubezni do tega športa šla čez tisoč meja in še kakšno čez. In jaz z njo.
Kolikokrat sva že želeli odnehati? Kolikokrat sva na ploščadi neutolažljivo jokali, bili jezni, razočarani, tečni, bolni, poškodovani, v bolečinah, premraženi, izmučeni, izmozgani, obupani? Kolikokrat nisva več videli izhoda? Seveda ne štejeva … In kolikokrat sva se pobrali? Tudi ne štejeva. Ampak vsakič doslej.
Ker volja in ljubezen ne izbirata. Pač sta.💖💙
In kje sva zdaj? Še vedno tukaj … Boriva se za sanje in še vedno upava, da bo najin trud kdo opazil. Zares opazil, in to morda nekdo, ki mu kopičenje denarja in obračanje pozornosti nase ne pomeni vse in bo imel željo, veliko srce, finančno pomagati po svojih najboljših močeh. Ker pač lahko. Opazil torej v smislu spoznanja, da si podporo, kakršno potrebujeva, zares zasluživa, da lahko ustvarjava in garava s polno paro naprej. Ki bo z nama verjel, da je prav postaviti se ob bok ustaljenim, stereotipnim družbenim smernicam in spreminjati svet v smeri, ki presega senzacionalizem ter uveljavljene, zakoreninjene, posplošene ideologije in prepričanja.
Ne želim si do konca življenja poslušati, kako se dejstva, da je ta šport nezanimiv in neuveljavljen in da vanj oziroma v njegove talente nihče pri zdravi pameti ne bo vlagal, ne da spremeniti. Da je vse na nas starših, starih starših, trenerjih in na klubu ter odvisno od naše dobre volje in še sreče, če imamo dovolj finančnega zaledja, da se to sploh gremo.
Sama osebno dajem in bi tudi v prihodnje dala vse za to, da lahko še naprej gradiva na uspešnosti, širitvi in prepoznavnosti tega “majhnega” športa. Da na urgenci nekega dne zdravnik ne bi zapisal, da se je vadeči poškodoval pri izvajanju salte, čeprav si povedal, da gre za umetnostnega kotalkarja in da je padel pri izvajanju skoka. In v odziv dobil samo začuden pogled. S čimer seveda ni nič narobe, ker res (trenutno) tako pač je.
Ljubiteljsko delo in hobi, ki je mnogo, mnogo več kot to
Z umetnostnim kotalkanjem se v Sloveniji trenerji večinoma ukvarjamo ljubiteljsko, za zraven ob redni službi in starševstvu. Ker nas to veseli, ne ker bi iz tega lahko naredili dejansko kariero, ki bi nam omogočala (glede na vloženi trud, čas in vsa obvezna in neobvezna izobraževanja) dostojno življenje. Kajti vrhunsko umetnostno kotalkanje je šport, ki je po svojih zahtevah enak najbolj elitnim olimpijskim športom. Tako glede frekvence treningov, opreme, dvoranskih zahtev, dodatnih trenažnih procesov, saniranja poškodb, potovanj na domača in mednarodna tekmovanja, seminarjev, izobraževanj itd.
Lahko se sicer z njim ukvarjaš ljubiteljsko in malo za zraven, kot radi rečemo, a potem ne moreš računati na mednarodne uspehe varovancev in ne delati (vsaj ne dovolj učinkovito) na širitvi, rasti in promociji športa samega.
Umetnostno kotalkanje kot vrhunski šport ne more biti (samo) in izključno hobi. Še manj je lahko prostovoljno delo. Ker pa tu v Sloveniji ravno to je, smo jaz kot trenerka in mama, ki temu športu dajem vse, ter meni podobni postavljeni pred resen življenjski izziv. Nadaljevati ali obupati?
Pogosto me muči vprašanje, koliko kotalkarskih talentov je že ugasnilo v naši državi, ker niso imeli dovolj finančnega zaledja? V nekaterih drugih državah po svetu ima umetnostno kotalkanje precej višji status po priljubljenosti in prepoznavnosti same športne panoge, tudi med širšo športno in splošno javnostjo, kot pri nas. In tudi tam je položaj za vrhunske športnike naše panoge vse prej kot zavidljiv.
Vseeno pa naj poudarim, da sem hvaležna za priložnost💞🙏, da umetnostno kotalkanje v Sloveniji IMA svoj status, čeprav (še) precej neprepoznaven. Da imamo Zvezo kotalkarskih športov Slovenije, ki nam omogoča udeležbo na največjih tekmovanjih evropskega in svetovnega kova, da imamo izobraževalni program za trenerje in da v tem meni res ljubem športu obstajajo tudi drugi resnično predani ljudje, ki ga, tako kot jaz, gojimo in negujemo z vsem srcem in po svojih najboljših močeh.
Kajti imamo tudi drugo skrajnost, v mnogih držav umetnostnih kotalkarjev sploh (še) ni.
In zdaj se vračam nazaj na izpostavljene izzive.🫶💪
Koliko je dandanes zares vreden talent sam po sebi? In koliko je vreden v kombinaciji s predanostjo in trdim delom? Ne glede na področje. Ali so vse, kar zares šteje, samo že široko sprejeta popularnost, senzacionalizem, promocija, denar in dobiček?
Vsi vemo odgovor, a večina ga ne želi izreči na glas. Jaz pa z enim zavedanjem: da nikoli ne gre vseh in vsega metati v isti koš. Obstajajo izjeme. Svetloba in upanje. Drugačnost. In to iščem z vsem srcem. Zato ne glede na vse, najine želje in cilji ostajajo. Soditi med najboljše na svetu. Se pa vse pogosteje sprašujem, ali bo nekega dne vseeno napočil čas, da se sprijazniva s povprečnostjo in opustiva sanje o visokih uvrstitvah na evropskih in svetovnih prvenstvih? Kajti časovne, finančne in posledično tudi psihofizične zahteve postajajo za obe (pre)obremenjujoče. V ozadju se vsi, celoten družinski krog, zavedamo, da si ne bomo nikoli odpustili, če Aliani ne bomo za vsako ceno pomagali do uspeha na področju, kjer se je rodila s talentom. Jaz že vem, da si ne bom odpustila nikoli.
Ker imaš občutek, da tvoje sanje umirajo, in z njimi »umira« tvoja duša, tvoja volja, tvoj čar, tvoje bistvo. Še predobro se spominjam iz lastne izkušnje. Nekoč sem ravno iz razlogov, o katerih govorim, zatrla vse kar sem, in tega ne želim več ponoviti. Zdaj, čeprav pozno, vem, kdo sem in za kakšne vrednote se zavzemam. Aliana pa je že zelo zgodaj našla tisto, kar jo izpolnjuje. To ne vključuje zgolj ciljev v umetnostnem kotalkanju, ampak tudi na poklicni poti. Ko jo vidim, s kakšno zavzetostjo, organiziranostjo in samodisciplino koraka proti svojim ciljem, mi zaigra srce. Meni se to ne zdi nekaj samoumevnega, temveč nekaj, kar me navdaja z velikim ponosom ter neustavljivo voljo, da jo podpiram ne glede na vse. Pa ne samo mene, celotno njeno družino.
Kljub vsemu si dovoliva upati in snovati načrte naprej, ker nikoli ne veš, morda bo že jutri kaj novega. Nikoli nisem kar vrgla puške v koruzo in tudi zdaj je ne bom. In če sva uspeli priti do sem, lahko še korak dlje?
Pogumni in močni športniki.❤🛼💪👏
Verjamem, da ti življenje, ko si zastaviš srčen in neomajen cilj, lahko da točno tisto, kar potrebuješ, zato iskreno verjamem, da se nam tudi v umetnostnem kotalkanju lahko odprejo nova, lepša in jasnejša obzorja.❤
Ni vse zabetonirano, črno-belo dejstvo, obstajajo nianse in odtenki, ki spreminjajo ta ukoreninjena prepričanja. Le videti in najti jih moramo ter dovolj dolgo in vztrajno izpostavljati. Dobrih, razgledanih ljudi je ogromno, denarja pa je na tem planetu dovolj za vse. Ne samo za elite, ki jih ustvarjajo družbeni diskurzi in reprezentacije ter njihov največji posrednik, mediji.
Beseda ni konj, pravijo.
Hvala za vašo pozornost. 💞🙏
Hvala, ker delite objavo in nam tako pomagate iskati dobre, širokogledne duše, ki jih v umetnostnem kotalkanju tako zelo potrebujemo.❤
Na posnetku si lahko ogledate Alianin dolgi program, ki ji je prinesel 4. mesto na Svetovnem pokalu v Nemčiji. Video je na Youtube kanalu objavil @edits.love_patinaje. Več informacij pridobite s klikom na povezavo.
Miks skladb Alianine koreografije:
1.)Once Upon a Dream by Lana Del Rey (from Maleficient, Disney)
2.)Game of Survival by Ruelle.
Kot velik podpornik temu športu, svoji hčeri in vsem kotalkarjem bom vedno stal ob strani in pomagal kolikor bom pač lahko.
Moralno in finančno.