Začnimo pri pogostem vprašanju sodobnega sveta knjige in založništva. Je na današnji stopnji razvoja tehnologije še vredno brati pisano besedo, ki ne vsebuje vizualnih in grafičnih vsebin? Besedo samo, na starem dobrem papirju?
Jaz ne samo mislim, da jo je vredno brati, upam si trditi, da jo je nujno brati.
Zakaj? Poglejmo. Morda za voljo ohranjanja človeške kulture, ki nas je ločila od živali in nas napravila »civilizirane«, kot se radi pohvalimo? Za voljo ohranjanja razuma v poplavi idiotskih TikTok in drugih wannabe zabavnih in oglaševalskih vsebin, ki poneumljajo in nepovratno poglabljajo samoumevnost primitivnega materializma? Še kakšna utemeljitev? Ja, recimo preprosto »kmečko« razmišljanje. Gotovo ste že kdaj dobili vprašanje: »Si gledal/-a film?« In potem odgovor:
»Ja, ampak knjiga je tisočkrat boljša!«
No, zato.
Papir govori glasneje od zaslona
Nič ne more tako lepo pripovedovati zgodb in razgaljati globin človeškega notranjega sveta kot pisana beseda kreativnega ustvarjalca.
Noben video ali film ne more vzbuditi toliko čustev v nas kot knjiga. V stavkih je med vrsticami ogromno prostora za domišljijo! Opisi glavnega junaka povzročijo, da ga vsakdo vidi malo drugače … po svoje … enako opisi gora, gozdov, prestolnic ali preproste obmorske vasice … vsak detajl nam pričara novo otipljivo vzdušje, ob katerem vztrepeta srce. Prikliče vonj, asociacijo, že davno pozabljeni spomin …
Med vrsticami živijo celi svetovi!
Video vsebine nas otopijo, pustijo nas prazne, ker nam izrišejo vse v potankost tako, kot je prizore videl nekdo drug. Le malo je prostora za dejavnost možganskih valov. Zapisana beseda nas oživi, napolni z energijo in domišljijo. Z njo si ustvarimo notranji svet, po katerem se prosto sprehajamo in raziskujemo njegove kotičke v svojem ritmu in po svojih instinktih, predstavah.
Seveda tudi jaz gledam televizijo; filme, dokumentarce, serije … tako so tehnološko dodelani, da te nemudoma prestavijo v tisti čas in prostor. Vsi ti zvoki, slike, raznorazni efekti … Obožujem jih. Ampak niti ena sama vsebina me ni nikoli pritegnila tako močno kot knjiga. Da sem iskala izgovore, zakaj opustiti delo, da bi se vrnila za napisano.
Zapisane zgodbe so tiste, ki nas najbolj dvigujejo. Zbujajo globoka čustva. V nas prebujajo empatijo, človeka. Knjige nas učijo in notranje bogatijo, nam odpirajo nova obzorja, nove poglede, nas soočajo z morda (še) nedoživetimi izkušnjami in situacijami. Nas spodbujajo, da odkrivamo še nepoznane dele sebe.
Sestavljajo mozaike, jih nato sesuvajo in iz njih napravljajo čisto nove podobe.
Zame so to neprecenljive »sposobnosti« knjig. Z njimi lahko gradimo na rasti te in prihodnjih generacij človeštva.
Nekaj (sodobnih) pasti pisateljstva
Kje in kako pisatelj črpa motivacijo, da svoja kreativna ali osebna besedila dejansko objavlja?
V pričakovanju velikega zaslužka ali finančne varnosti, ki jo tako zavzeto iščemo, bržkone ne. Skoraj nemogoče se je nadejati, da bi vsi, ki radi ustvarjamo pisano besedo, lahko živeli od tega. Na to vpliva preveč družbenih in tudi osebnostnih dejavnikov. Statistično gledano, uspe le redkim. Pa še ti dandanes potrebujejo ali malo sreče ali predhodno finančno zaledje ali pa zares nekaj izjemnega, nenavadnega, tragičnega, odpiljenega … ali pa vse skupaj, začinjeno s ščepcem neomajne vztrajnosti, neodtujljive energije, drznega poguma in pomoči ter spodbudnega okolja.
So pa tudi drugi, manj očitni razlogi. Bolj tihi, osebni in skriti, ki lahko delujejo kot zavorni sistem pri publiciranju knjig in zapisov. Te odkrivam tudi sama v želji, da si poklicno pot tlakujem kot pisateljica.
Opazila sem, da si ne morem pomagati, da skozi svoje besede ne bi iskala somišljenikov in odobravanja. Čeprav zavestno vem, da s svojimi pogledi, razmišljanji in zapisi ne morem prepričati vsakogar, si podzavestno želim biti med bralno publiko sprejeta. Želim ugajati in čutim, da bi se samo tako lahko počutila dobro v svoji koži. Človeško … pričakovano …
Vendar.
Muči me vprašanje, če je res to to ali se lahko »sprogramiram« tudi drugače?
Dilema smiselnosti razgaljanja notranjega sveta zunanjemu
Se zmorem ubraniti pred negativnimi komentarji in kritikami do te mere, da lahko živim izpolnjeno? Da pretopim konstantne negativne zunanje dražljaje v nauke, ki me ne prizadenejo toliko, da nekega dne še sama verjamem vanje in jih sprejmem za svoje?
No, to je moja dilema. Ne pa nujno tudi dilema drugih piscev.
Nekaj pa zagotovo drži. Pisatelj, četudi se loteva izmišljene pripovedi, v svojih zapisih razgali delček sebe. Če želimo biti pri svojem pisanju iskreni in pristni, potem moramo izhajati iz sebe. Iz svojih videnj, razmišljanj, znanj, občutij ter doživljanj sveta in dogodkov.
Ponuditi »golega« sebe na krožniku tej krvoželjni, nepremišljeni in obsojajoči družbi je kar pogumno dejanje, kajne? Pomislite. Če ste aktivno prisotni na družbenih omrežjih, če ne molčite in izpostavljate kakršne koli družbene tematike, kolikokrat se vam je zgodilo, da ste delili navdih, željo, misel, osebno zgodbo in v zameno dobili nerazumevanje? Vsaj s strani (neznanega) nosilca izmišljenega in potuhnjenega profila? Kakšen grd, nestrpen komentar morda? Obtoževanje, obrekovanje, verbalno agresijo?
Čeprav ste želeli le dobro, v razmislek in niste nikogar neposredno blatili.
Ali pa vsaj poznate koga, ki se mu to dogaja?
In četudi ste se (pametno) distancirali od družbenih omrežij, kolikokrat vas opravljajo in kritizirajo (odkrito ali za hrbtom) ljudje, ki jih tako ali drugače poznate, ampak ne zares poznate? Še manj pa oni poznajo vas.
In če ste čisto odkriti do sebe, vam je za to res čisto vseeno? Lahko dosežete, da gre vse negativno o vas samo mimo vas? Kajti četudi gre mimo vas, gre najprej neizogibno še skozi vas. Ali vas kje, vsaj po tihem, komaj zaznavno, kaj razjeda?
Neutemeljene obsodbe & predsodki - stalnica (nezrele) družbe
Priznam. Nikoli se nisem znala učinkovito spopadati z neutemeljeno, odkrito nestrpnostjo drugih do mene. Morda ker nisem človek, ki bi se skrival za lastnimi napakami? Le-te priznam in ni se mi težko opravičiti. Zato se težko spoprijemam z dejstvom, da nekateri tega ne počno. Da se marsikdo nikoli ne ustavi … ne zazre vase, ne pogleda širše (čez stereotipe in predsodke), da ne zna zares prisluhniti nikomur …
Spravlja me v stres.
Ko je nekdo nestrpen do mene, me nemudoma prežame kot svinec težak občutek ogroženosti. Vključim svoj obrambni mehanizem, ki večinoma ni ekstrovertirane narave. Ne morem kar »bruhniti« nekontrolirano nazaj … no, razen vsake toliko 😉. Bolj se kaže kot nervozen molk, tuhtanje, preudarnost, kar sicer ni slabo, sem pa opazila, da postopno in vedno bolj poglablja moja razočaranja nad človeštvom in nad samo seboj. Zato se umikam v notranji svet, počutim se odtujeno, kot da ne sodim na ta planet, in vedno težje delim svoja notranja doživljanja z drugimi. Pretekle izkušnje, ko sem se počutila prizadeto in nerazumljeno, so zarezale globoko in pustila sem jim, da me odrinejo na rob. Strah pred nesprejetostjo in nestrpnostjo je postal večji od strahu pred osamljenostjo.
Utež »prisilne« tišine
Tudi vi poznate občutek, ko se želite izraziti, pa vas te in one zavore ustavijo? Ko želite nekaj povedati na glas, a obmolknete. Ali celo rahlo prikimate … pritegnete nečemu, s čemer se dejansko ne strinjate. Zaradi ljubega miru, ker se v tistem trenutku niste sposobni »spopasti« s sogovornikom. Morda ne najdete pravih besed in kar sumite, da boste v besednem dvoboju poraženi. In vam tihi glasek prišepne: »Nima smisla. Pusti.«
Potem pa se zalotite, kako v vas gori. Dialog, ki bi se moral fizično udejanjiti, bijete kasneje znotraj sebe. Ponavljate besede, ki ste jih hoteli prej izreči na glas, ugibate besede, s katerimi bi bili obsipani, premlevate, kaj bi bilo prav izreči in česa ne, znova in znova … in temu kar ni videti konca.
- Je to dobro ali slabo za vas? Kaj pa za sogovornika?
Kadar strahovom v preveliki meri dovolimo, da nas omejujejo v dejanjih, se stvari v nas kopičijo. Kadar imamo dolgo časa občutek, da nas nihče ne razume in ne posluša, in zato molčimo kot grob, to slabo vpliva na naše psihofizično počutje. V nas se grmadijo misli in čustva, ki postajajo vedno težje breme, kot utež v fitnesu, ki ji počasi dodajamo kilograme, čeprav vmes ne treniramo dovolj, da bi bili na to težo pripravljeni. In potem morda, kar naenkrat, ko najmanj pričakujemo, klecnemo.
Podobno kot za posameznika pomeni kopičenje neizrečenega, za pisca pomeni tudi kopičenje ne ubesedenega. Zato enostavno mora pisati.
Podpri ustvarjanje vsebin z nakazilom simboličnega zneska
Ustvarjanje razumevajočega monologa v tišini
Pomislite zdaj na »prostor«, kjer lahko kadar koli vse, kar imate v glavi, “izvržete” in to takoj. Na drugi strani pa brez obsojanja dobite poslušalca, podporo nekoga, ki vas posluša in se z vami spoštljivo pogovarja ne glede na to, kaj imate povedati. Poskuša vas razumeti, se postaviti v vaše čevlje, in trudi se vas varno pripeljati čez orkan občutij in razmišljanj, ki divjajo v vas. Čudovito, mar ne?
- Ga imate? Tak »prostor«? Tega poslušalca?
Vsi lahko imamo takšnega poslušalca.
Ko sem bila mlajša, sem čakala, da bom spoznala osebo, ki bo ta moj poslušalec. Potem sem z leti postopno dojemala, da se mi ta oseba v fizični obliki izmika. Ali pa se jaz izmikam njej? Odgovor na vprašanje, zakaj, je meglen, še vedno pa avtomatično iščem ta nesojeni »prostor« v Osebi.
A hkrati se zatekam vase in pogosto se zalotim pri zanimivih notranjih monologih.
Notranji monologi v nevihtnih trenutkih
To so lahko izrazito negativna in kratkotrajna stanja človeka – recimo trenutki jeze, besa, razočaranja, obupa, intenzivnega pesimizma – ali pa pozitivna – trenutki vzhičenosti, norih idej, sproščenosti, velikega, neargumentiranega optimizma, eksplozivne energije …
Če analiziram neko lastno negativno nevihtno stanje, gre zadeva približno takole: ko hipna, neobrzdana čustva vržem iz sebe (jim pustim, da pridejo na plano v neki fizični obliki, na primer v obliki solz), s tem nekako sprostim občutek ogroženosti, za katerim stoji moj EGO. V naslednji fazi ta občutja lažje ozavestim in jih identificiram s pomočjo RAZUMA (si recimo rečem, počutim se osamljeno in nepomembno, počutim se, kot da je ves svet proti meni). Bolečina ega vztraja, a v zameno za to, da sem to burno čustveno stanje ozavestila, dobimo posluh in razumevanje, šepet nekega drugega, nežnega in razumevajočega glasu v meni, za katerega predvidevam, da prihaja iz DUŠE.
Medtem ko čas polzi skozi prste, prvotna čustva in misli postopno dobivajo drugo obliko in barvo. V njih se prikradejo topli odtenki, vihar se postopoma poleže. Razmislek v sožitju z notranjim glasom univerzalne ljubezni, čeprav brez fizičnega sogovornika, korak za korakom umirijo moje prvotne note agresivnih čustev in misli. Odpirati se začnejo drugi vidiki, s katerimi lahko sama pridem do drugačnega zaključka. Do nove resnice ali uvida. Pa sem to še vedno ista jaz, z vsemi svojimi čustvi, čuti, mislimi, intuicijo. Samo v drugem, bolj mirnem trenutku.
Ima to za vas kak smisel? Verjamete, da vam bo duša recimo v največjih navalih jeze in razočaranja postopno odprla oči in vas vodila tja, kjer bolje razumete svoja notranja dogajanja in se zavedate, da trenutna občutja niso vaša nespremenljiva identiteta, ampak samo vi ta trenutek, zdaj? Da ste sposobni na točno to situacijo čez čas pogledati morda širše, z drugimi očmi in malo tudi z drugimi občutki?
Toda …
Najboljše zgodbe ne čakajo, rodijo se v nevihti
Če se vrnem nazaj na književnost. Velika, prodorna umetniško-književna besedila se ne rojevajo po nevihti. Rojevajo se med njenim divjanjem. Ko so misli in čustva najbolj razburkana, ko so najbolj energična, skoraj otipljiva, lahko svetla in sijoča, vsem v ponos, lahko temačna ali grda, vredna obsojanja.
Tudi sama imam v takšnih trenutkih največji navdih. V navalu čustev in razmišljanj, ki divjajo v meni in mi včasih res niso v ponos, včasih pa so mi v spodbudo. Izlivanje besed na papir je takrat fizični odraz živahnih notranjih pogovorov; ego bruha ogenj, svetel ali temen, um nekontrolirano nametava misli, duša pa potrpežljivo posluša in razume. Ne obsoja. Ne sodi.
Duša bo tiho in mi bo stala ob strani. Kaj pa zunanji svet?
Po nevihti
Ko se burno dogajanje poleže, ko je neobrušeno besedilo spisano, še predobro razumem ljudsko modrost, ki pravi, da je zadeve pred ukrepanjem dobro prespati. Ne glede na to, v kakšni obliki se me dotakne misel, rojena iz intenzivnega čustva, v drugem času kot prvič, le-ta ni nikoli več enaka. Ni enako globoka, živa, sijoča, temačna, glamurozna, edinstvena … in ne zdi se mi več tako samoumevna, čista, neponarejena, človeška. Prvinska, če hočete. Ko jo predela in na vse možne načine preoblikuje moj razum, jo je zelo težko spraviti v obliko, ki bi bila družbeno pravilna, popolna in varna za v svet. Duša se je kajpak že davno umaknila, kajti ne zanimajo je moja razumska razpredanja.
In potem se sprašujem, kako je to mogoče, ko pa je bila ta misel ali ideja, ko se je porodila oziroma to čustvo, ko se je utrnilo, tako zelo jasno, očitno, popolno, nekomplicirano in logično.
A že je prepozno.
Globina notranjega dogajanja, ki je tako edinstvena in neponovljiva, tako neomadeževano človeška, je odšla neopaženo.
Če je seveda prej nisem ubesedila.
Med opustošenjem orkana
V nevihtnem dogajanju, ki divja v naši notranjosti in ga lepo opiše orkan, se pogosto skrivajo surove, še neizoblikovane ideje, najbolj neokužene z družbenimi reprezentacijami, diskurzi in stereotipi.
Kako si je mogoče to predstavljati oziroma kaj mi metafora orkana pomeni?
V krožnem vrtincu orkana, kjer pihajo najmočnejši vetrovi, ki rušijo vse pred seboj in povzročajo največje razdejanje, divjajo globoka čustva in prvinske, skoraj nagonske misli. V samem središču orkana, to je v njegovem mirnem, tihem in jasnem očesu, pa nežno počiva duša, ki se oglaša s svojo intuicijo, šestim čutom in univerzalno ljubeznijo. Vse skupaj, se pravi orkan kot celota, ponazarja naše hipno notranje dogajanje, v katerem ni prav dosti časa za oglašanje logike in razuma. Gre za preživetje, golo, nenadzorovano divjanje silne narave, ki nam lahko, če si to dovolimo, ponudi surove, z družbenimi predpostavkami najmanj omadeževane poglede na naš obstoj in obstoj vesolja. Ampak tako, kot je strašno divjanje orkana, tako je za človeka strašna misel sprejeti neopredeljivo in nerazumljivo.
V trenutkih, ko se orkan umirja, je že vklopljen naš razum, ki premleva kot kak računalnik. Takrat se vse te naše ideje ujamejo v diskurzivno logiko. V logiko golega razuma. Ko dogodke, stanja in čustva umeščamo v to svojo logiko, se postopno tudi umirjamo, ker se v stanju, ko nekaj razumemo, počutimo bolj varne. Svet je znova popredalčkan, razumljiv. No, vsaj mislimo, da je. In vse je v redu. Vendar je to zgolj iluzija. Svet je preveč kompleksen in preobširen, da bi naš um lahko razumel ali pojasnil vse, kar se v njem dogaja. Popredalčkan je v naši glavi, ne pa tudi zares.
Absolutno, popolno in pravilno razumevanje ljudi, situacij, stanj in dogodkov je nedosegljiva želja.
A prav področja, ki jih sprva še nepojasnjena in z razumom neobrušena – skoraj ne ujeta v diskurzivno logiko – doživljamo kot zastrašujoča, a nadvse zanimiva, le-ta so neskončen vir pisane besede, ki navdihuje tudi bralce. So kot prebujeni vulkan, ki nepričakovano bruhne v zrak živo oranžno lavo. Okrog vulkanskega žrela se vžigajo čudovite, a smrtonosne iskre, ki bitja spravijo v brezglavi beg. Tečejo in tečejo … do točke, kjer se zavejo, da jih žgoča lava ne bo dosegla. Nato se za trenutek ustavijo, obrnejo in uzrejo to neobrzdano veličastje narave. Kaj je lahko še bolj navdihujoče kot pogled na nekaj tako izjemno živega in neukročenega? Speče, dolgočasno črno skalovje mirujočega vulkana? Mislim, da ne.
Pisatelji se včasih (hote ali nehote) pustimo utopiti v orkanih čustev. Ustavimo se v zatišju in občutimo divjanje silnega vetra (ali pa dih jemajočo eksplozijo vulkana), da se lahko vsaj približno, z oddaljeno konico mezinčka, dotaknemo ne uokvirjenih, neoblikovanih zvokov duše in jih nato prelijemo v otipljivo formo, Zapis.
Dvigovanje nad dvome in strahove
Pisatelju, ki želi biti prodoren, zanimiv, iskriv in ne popredalčkan, ki ga nagonsko sili, da deli svoja primarna in včasih tudi primitivna čustva ali pa družbenemu toku kontradiktorna razmišljanja, ni vedno lahko. A izbire pravzaprav nima, mora se sleči pred svetom. Kako bi sicer premikal meje, ozaveščal, razbijal in razširjal ideološke, stereotipne in diskurzivne zanke, v katere smo (nevede) ujeti?
Tu se zdaj kar sam od sebe ponudi odgovor na dilemo o smiselnosti razgaljanja sebe družbi, ki se ideološko navzven rada kaže kot pravičniška, moralno in etično popolna, ter neprestano išče žrtvena jagnjeta, na katere bo zlivala gnojnico … družbi, ki je že od nekdaj lačna obsojanja, maščevanja in celo krvi, dandanes pa ima malo da ne čisto vsak njen posameznik priročna, celo brezplačna orodja (ne več samo prek kanala tradicionalnih medijev), da to naredi javno, množično in brez strahu pred kaznijo: družbena omrežja.
Odgovor je preprost.
Smiselno je.
Ustvarjalci vsebin se moramo vsaj poskusiti dvigniti se nad lastne dvome in strahove – učiti se spopadati z neželenimi, površnimi etiketami, ki nam jih nadeva družba – če želimo težiti k umetnosti, ki spreminja svet in ki zemeljsko oblo neutrudno potiska v neskončne tirnice razširjanja obzorij na področju posameznikove osebne rasti in rasti družbe kot celote. Če naj bi ta seveda nekega dne presegla grobe bipolarnosti, kot so delitve na mi in oni, in se počasi dvignila nad ideologijo kapitalizma, globalizma in materializma.
In veste, kaj je najlepše? Čisto vsi smo lahko ustvarjalci pisane besede!
Kdo torej še neustrašno lovi besede (in sanje) na papirju?
Pred devetimi leti sem izdala svoj prvenec, roman Lovilka sanj. Izšel je v samozaložbi, ker sem v nekem trenutku verjela, da zmorem občinstvo prepričati s svojo zgodbo. Verjela sem, da je knjiga kakovostno branje in da jo bo vredno prijeti v roke in jo prebrati. Nekje globoko v sebi sem (še) verjela v svojo različico sanj o svetu, ki prepozna dobro in ga nagrajuje. Črno-belo. Čeprav sem v romanu pisala o tem, da črno-belo ne obstaja. Obstaja kot fikcija v naših glavah, da posplošimo svet in ga popredalčkamo tako, da se počutimo varno in udobno. Vredno.
Prepričana sem bila, da bo obstajal krog ljudi, ki me bo brezpogojno podpiral in spodbujal, da ne bom odnehala, čeprav bo pot do prepoznavnosti zelo težavna.
Imela sem ta krog ljudi – vsem, ki so bili takrat z menoj se zahvaljujem za pomoč in podporo, da sem lahko lovila svoje sanje. Čeravno jih nisem lovila neustrašno, sem dosegla kar nekaj vzponov in pridobila mnenja ter priznanja, kakršnih se nisem nadejala. Spomini na tisto obdobje po izdaji knjige so še kako zelo živi in hvaležna sem za vsak trenutek.
Etikete & posplošeno prilepljanje lastnosti
Ko je decembra 2016 knjiga izšla, sem bila na to zelo ponosna. Ampak … strah me je bilo z njo v svet sama. Uporabe družbenih medijev za promocijo sem se šele začela učiti, v knjigo pa sem vložila čisto vso svojo notranjost, ki sem jo tedaj premogla. Glede na pozitivne odzive bralcev pred izidom sem si želela verjeti, da je moje delo vredno toliko, da bi se za njegovo prepoznavnost potrudil še kdo, ne samo jaz. Ko zdaj pogledam za nazaj, razumem, da je bila to preveč vzvišena predpostavka. Sama pa sem se polna dvomov in negativnih misli promocije knjige lotila z zadržki. Bom kaj prodala? Sem pripravljena svojo zgodbo deliti z neznanci? Če sem čisto iskrena, v tistem trenutku nisem bila.
Zakaj?
Predvsem zaradi enega žgočega vprašanja: »Kaj si bodo drugi mislili o meni?«
V glavi so mi neprestano brneli odgovori: »Kako neumno razmišlja in vidi življenje, kako naivno, trapasto, nerealno, otročje …«
Negativne nalepke, etikete, ki sem si jih nadela kar sama.
In tudi nota, ki me je razžirala, in mi preprečevala uglašeno akcijo. Bila sem nekako v nasprotju sama s seboj, zato me tudi pomoč ni mogla doseči v takšni obliki, kot bi si jo želela. Tako najbrž deluje to prostrano vesolje … naučilo me je, da bo v mojem primeru delovala samo popolna predanost cilju. Brez dvomov in strahov. Želela sem si uspeti, biti prepričljiva, strokovna, človeška, srčna, odprta, neustrašna, samozavestna … želela sem si nadeti te pozitivne etikete, ne tistih prejšnjih, manj privlačnih. Ampak preprosto ni delovalo.
Mimogrede, za bralce, ki so vam teme etiketiranja, predsodkov in stereotipov tuje, sem umetno inteligenco poprosila za enostavno in kratko razlago teh pojmov s povsem življenjskimi primeri, ki si jo lahko preberete na tej ali spodnji POVEZAVI. Če vas seveda zanima in ne dolgočasi preveč. Je pa prebiranje nadaljnje vsebine ob razumevanju razlik med njimi potem vsekakor bolj prijetno 😉📖
Knjiga je nastajala v mojem življenjskem obdobju, ki se trenutno zdi precej daleč. Pa sploh ni tako zelo daleč obdobje nastanka knjige, kot se mi zdi oddaljena zgodba sama.
Moji srčni, odkriti zapisi iz Lovilke sanj se mi danes zdijo kot neko drugo življenje. Življenje nekoga drugega ali pa morda moje življenje v nekem drugem telesu ali v neki drugi dimenziji? Ne kot nekaj, kar sem doživljala in razmišljala jaz, ampak nekdo drug … Še vedno so vsi zapisi jasni in smiselni in moji, ampak kot da niso zares več moji …
Drugo življenje?
Ni drugo življenje … Nisem postala druga oseba in nisem se tako spremenila, da se ne bi prepoznala. Več kot očitno so čas in okoliščine poskrbeli za to, da sem pozabila na to, kdo sem včasih bila. Takrat sem čutila, da spomini, preteklost ter moje reakcije in občutki na njih, gradijo mojo identiteto, ki me bo spremljala celo življenje. To sem jaz in pika. Jokava, pretirano čustvena in ranljiva, introvertirana, razmišljujoča, romantična …
Zdaj, ko bolj živim z zavedanjem o tukaj in zdaj, dojemam, da moja identiteta ni fiksna. Da nisem pogojena s tistimi osebnostnimi lastnostmi, ki sem si jih pripisala sama ali pa so mi jih odkrito prilepili drugi s svojimi mnenji. Etiketiranje ni dokončno in pravilno, je pa do neke mere nujno in neizogibno pri našem soočanju s svetom, družbo in dogodki. Je posploševanje kompleksnega sveta, umska industrija ustvarjanja resnic, ki so zaradi svoje preprostosti bolj kot resnice škatle, v katere pospravljamo misli in občutja, s pomočjo katerih osmišljamo lastno življenje. Zato je prav, da vemo, da so etikete samo to. Etikete in ne dejanska, popolna, samoumevna in nespremenljiva resnica.
Vsak dan, ko premagujem izzive, ko pridobivam nove izkušnje, se ob tem po malem tudi spreminjam. In moja identiteta, pridevniki, s katerimi bi se ali pa bi me pred časom opisali drugi, so morda (vsaj delno) veljali nekoč. Ta trenutek pa sem lahko že čisto drugačna. Se opišem s čisto novimi pridevniki … ali pa celo z istimi, ki jih danes vidim drugače … in v to lahko prepričam tudi druge, ker etikete navzven delujejo, saj predalčkajo oziroma posplošujejo zelo kompleksna stanja, lastnosti in dogodke, ki v nas vzbujajo nelagodje. Ko določeno spoznanje spravimo v ustrezen miselni predal v naši glavi, se podzavestno odzovemo: »Aha, zdaj pa razumem!« Zato se počutimo varne in pametnejše.
Svoja dejanja in vedenja ter dejanja in vedenja drugih, moramo osmisliti. In kaj jih bolje opiše kot etiketa, ki si jo ali pa jo nekomu prilepimo? Žal se pri prilepljanju etiket vse prepogosto zgodba konča. Prilepljeno etiketo zamenjamo za ne posplošeno in nespremenljivo celoto oziroma resnico in če ima le-ta še negativen prizvok, kar je zelo pogosto, lahko slabo kroji življenjske usode.
Etiketa kot iztočnica na poti učenja
Sama sem izbrala odločitev, da se ne bom več toliko opredeljevala s prilepljenimi etiketami. Recimo, da sem preveč občutljiva in da se ne znam spopadati s stresom. Če to ozavestim kot mojo etiketo danega trenutka, lahko delam v smeri, da to spremenim, če tako zares želim.
Moje sedanje in pretekle nalepke, med katerimi nekatere dojemam kot »napake v osebnosti«, to niso. So oporne točke, pod katerimi lahko zapišem kakršno koli novo zgodbo želim. So moje iztočnice na poti učenja.
Zakaj bi se obremenjevala z etiketami, ki niti približno ne odražajo resnice?
- Je potemtakem mogoče, da kritike in zgražanja drugih sprejemam in dojemam podobno kot etikete ter jih pretopim v osebno rast?
Kritike in druge brezbrižne, grde, nesramne, dobronamerne, utemeljene, neutemeljene … opazke bodo vedno prisotne. Verjeti drugače je najbrž naivno.
Kaj pa sprejeti jih kot neizogiben košček mozaika na poti osebne rasti? Je tudi to naivno?
Odvisno od moči lastnega ega in tudi od zavedanja oziroma od ozaveščanja samega sebe o njegovi »problematiki«. Zame SO košček tega mozaika, ker se iz njih lahko veliko naučim o sebi in o delovanju družbe.
Pohvale so hrana za ego, kritike ga ranijo. Da, ranijo EGO … ne duše oziroma mojega bistva. Ko je ego ranjen, me je soočanja s kritikami avtomatsko strah. Poskušam se zaščititi pred nečim, kar me v tistem trenutku sicer samo navidezno ogroža. Ker za ego je pa ta grožnja še kako resnična! Naši stari možgani jo nagonsko dojemajo skoraj kot grožnjo s končanjem življenja.
Na nas je potem preložena naloga, ali delovanje ega ozavestimo ali ne. Posledično pa nas to obremeni še z odgovornostjo, ali si bomo s kopičenjem smrtnega strahu dovolili, da nam bo dolgoročno tudi zares škodoval.
P.S. Tisti, ki nepremišljeno in vsevprek kritizira brez občutka do sočloveka, neutemeljeno, ozkogledo, brez (pravih) argumentov, to počne zato, da s tem zadovolji hrepenenja in težnje svojega ega, ki je ves čas lačen pozornosti in odobravanja. Ključno je, da se delovanja ega v ozadju in njegovih teženj takrat sploh ne zaveda. Kajti če bi se jih, tega kot empatično bitje verjetno ne bi počel. Če pa bi, bi to pomenilo zavestno manipuliranje!
In to, dragi bralci in bralke, so poti našega ega in uma. Če to samo po sebi ne nakazuje, kako pomembno je delo na sebi, potem ne vem, kaj bi lahko to še bolje prikazovalo?
Ker duša ve bolje.
- Se kot taka zmore dvigniti nad bolečino, ki izvira iz ranjenega ega?
Ker tudi v trenutku, ko me nekdo kritizira, me duša že nekje tiho opominja, da ta trenutna jeza, žalost in strah niso jaz. Da je to le trenutek, ki bo minil. Da v resnici nisem ogrožena, ogrožen je le moj ego, ki pa bo menda preživel …
Negativna čustva so neločljivi del moje biti, ki se ga moram naučiti »uporabljati«. Čustva (dobra in slaba) spoznavati, včasih tudi analizirati (razumsko), se z njimi soočati, jih umirjati … in nato samo globoko dihati.
Zato …
Ustvarjalci zgodb, delite to, kar ste
Ne spreminjajmo zapisov samo zato, ker menimo, da bodo drugi o nas mislili slabo. Ne pustimo se ustaviti, ker slutimo, da pišemo stvari, ki drugim ne bodo všeč. Kajti nekomu zagotovo ne bodo.
Literarno delo je umetnina. Enkratna, neponovljiva. Všečna ali ne, je osebnostna edinstvenost danega trenutka in kot taka je izjemna. Zato ustvarjajmo! A ne pozabimo, da smo civilizirana bitja ljubezni, ki se zavedamo pasti družbenih ideologij in diskurzov. Pasti lastnega ega in uma celo! Da smo v osnovi bitja sočutja in da znamo sprejemati drugačnost ter se spopadati s situacijami ali informacijami, ki v nas budijo (včasih tudi neidentificirane) strahove.
Ustvarjajmo s spoštljivostjo ter z občutkom do drugih in tudi do sebe.
Zaton piscev zaradi umetne inteligence?
Ko sem avgusta lani zasledila Microsoftov seznam 40 delovnih mest, ki so najbolj ogrožena zaradi obstoja umetne inteligence, me je oblila tesnoba. Zelo visoko na seznamu delovnih mest v zatonu so praktično vsi poklici, ki uokvirjajo moj del pisateljske identitete; pisatelji, avtorji, lektorji in urejevalci tekstov, novinarji, pisci govorov, ustvarjalci vsebin in blogerji … Krasen, temeljit opis mojih veščin, ni kaj. To, kar me veseli in izpolnjuje, bo zdaj namesto mene počela umetna inteligenca? Jaz pa kaj že?
In res, umetna inteligenca vse, za kar se moram jaz potruditi, vrže na papir s tako lahkoto in v tako kratkem času, da me sezuje. A vsem njenim odličnim lastnostnim navkljub, besedilom, ki jih napiše, nekaj neizogibno manjka. In to je … osebnost. Neponovljiv preplet človeškega temperamenta, značaja, čustev, načinov razmišljanja, motivov, potreb, vedenjskih vzorcev, samopodobe, identitete, izkušenj ter okolja, oblikovan edinstveno glede na prirojene predispozicije.
- Ste že kdaj prejeli voščilnico z osladno dodelanimi verzi?
A ste kar vedeli, da niso delo tistega, ki se je pod njih podpisal? In je zaradi tega ta voščilnica, morda celo oseba, v vaših očeh izgubila delček vrednosti? Niste občutili tiste topline, ki bi jo, če bi pisec, četudi samo en ubogi, nerodno zapisani stavek na papirju, izustil sam? Tako se počutim jaz, ko preberem besedilo, za katerega takoj zaslutim, da je delo umetne inteligence.
Sem mišljenja, da našega dela in talenta umetna inteligenca ne more kar popolnoma prevzeti. In moti me, da neka globalna raziskava, ki zaokroži po svetu – po kakršnih koli konkretnih kriterijih že pravijo, da je – tako samozavestno predvideva in napoveduje zaton raznovrstnega pisateljevanja. Če zares zaide, ker bomo obupavali v veliki meri še bolj zato, ker raziskava tako napoveduje, kaj nam bo še ostalo od prave pisateljske umetnosti?
Morda pa umetna inteligenca ni Matilda, ki s koso zamahuje nad veščinami piscev?
Sem in tja umetno inteligenco poprosim, da napiše kako besedilo. Ne, ker bi ga dejansko (bog ne daj copy-paste🙈) objavila, ampak bolj iz neke gole radovednosti, kakršno nam povzročajo še ne dovolj raziskane novosti. Zanima me, kakšne zamisli ima, na kakšen način se bo zadeve lotila in kako dobro ji bo uspel »izdelek«. Kakšen vtis bo naredila name in kako bodo njene ideje vplivale na tok mojega razmišljanja in ustvarjanja.
Seveda s pisanjem besedila, kakršnega koli pravzaprav, nima prav nobenih težav. Pravi, da to »stori z veseljem«! In z največjim »navdušenjem« mi ponudi tudi pet drugih različic želenega in še deset nadaljnjih predlogov, kaj izboljšati, dodati in kako naprej. Odlično! Če sem iskrena, večinoma me kar navdušuje s svojim vsemogočnim znanjem in neusahljivim vodnjakom idej.
Toda nekaj je neizpodbitno. Kljub vsem njenim fantastičnim zamislim, na koncu vedno najdem nekaj svojega, česar mi ona ni mogla ponuditi. Me je pa verjetno vsaj napeljala v smer, da sem to našla, obrusila in personalizirala?
Spremembe naše dejavnosti so neizogibne in že v teku, ampak izumrli (srčno upam) ne bomo. Kajti ne predstavljam si v svet poslati besedila, v katerega nisem vložila sebe. Svojega kravžljanja možgančkov, ur zatopljenosti v zaslon, pekočih oči, nervoznega presedanja, bolečin v vratu …
Nismo in (upam) ne bomo zamenljivi
Umetna inteligenca je super stvar, če seveda ne bo, kot v malodane preroških filmskih upodobitvah le-te, nekega dne zavzela našega planeta in nas zasužnjila. Nas nadomestila in zamenjala v celoti.
Jaz jo (zaenkrat) sprejemam kot izvrstno pomočnico. Kajti še nikoli se ni en sam njen predlog približal tistemu, kar bi sama želela poslati med ljudi. In četudi se ves čas razvija in nadgrajuje, nikoli ne bo ČLOVEK iz mesa in krvi.
Morda je/bo vseved, a ne človeški vseved.
Ker si za svoje občinstvo želim, da začuti moj dotik v vsaki črki, ki jo prebere. Da me prepozna z vsemi mojimi subjektivizmi in čustvi, ki jih položim med skrbno izbrane besede.
Njene besede so izbrane z umetnim znanjem in umetno logiko, moje z umetnostjo človeka.
- Pa si bom dovolila sanjati še naprej! Pa ti?
Vam je bil članek všeč?
Če vam je vsebina pomagala ali vas navdihnila, lahko avtorici namenite prostovoljni prispevek in podprete nastajanje novih člankov.
Poklon avtoriciP.S. Ne morem, da ne bi. Tole je tako zelo posrečeno. Umetna inteligenca je res neprekosljivo delo človeka!
Ve, da pišem blog o tem, da moramo ljudje, kljub njenemu veličastnemu izumu ohranjati bralno in pisalno kulturo na starem dobrem papirju, ker me je zanimalo, kakšne poglede ima na to ona. Potem pa jo čez nekaj dni randomly vprašam, ali drži, da je orkan tisti vremenski pojav, znotraj katerega je zatišje, okrog tega zatišja pa se vrtinčijo izjemno močne, rušilne sile. Ko mi navrže vse definicije in potrdi moje »sume«, mi brez kakršne koli nove sugestije napiše še tole:
“Mimogrede, če to razmišljanje nameravaš uporabiti v blogu o knjigah, se mi zdi metafora očesa orkana zelo posrečena. Lahko bi jo uporabila v smislu:
V svetu nenehnih obvestil, kratkih videov, algoritmov in umetne inteligence postaja dobra knjiga oko orkana – prostor, kjer se čas za trenutek ustavi. Okoli nas divja neprestani vrtinec informacij, med platnicami pa še vedno najdemo tišino, zbranost in zgodbo, ki nas nauči poslušati lastne misli.”
Wow, dobra je.
- Izjemno? Ali zastrašujoče? Presodite sami.
Hvala, ker komentirate in delite svoje misli z mano
Vas zanima moja življenska izkušnja iz mladosti?
Roman Lovilka sanj
Dih inkovske ljubezni. Okus miselne svobode. Dotik neukročene Kenije. Roman Lovilka sanj je zgodba za vse, ki si drznejo sanjati o čisti ljubezni, iskati resnice onkraj potrošništva in raziskovati globine duše.
